Danes zjutraj smo šli na sprehod v Tamar. Šla sem sama z Biggijem in Kobijem. Že dolgo nisem šla v Tamar, ker je tam veliko psov in ljudi, oba pa sta skupaj precej nepredvidljiva.
Kobi malo zajoka, ko zagleda psa. Biggie to zasliši in postane pozoren – le kaj se dogaja? Potem hitro ugotovi, da se mora boriti, in začne gledati okoli sebe. Njegovo živčnost opazi Kobi, ki postane tudi sam ves nervozen, stopa po prstih in vleče naprej, pa imamo recept za katastrofo. To pomeni, da ko srečamo psa na blizu, eden zalaja, drugi takoj potegne za njim in nimam več kontrole nad njima.
Z vsakim posebej ni težav. Hodita ob nogi. Na tekmi Biggie hodi na dolgem povodcu na svoji strani ceste, psi prihajajo nasproti po drugi strani, pa ne gre čez cesto, čeprav bi mu povodec to omogočal. Tudi Kobi, kadar je sam, leži pod mizo, hodi ob meni in ni pozoren na druge pse. Samo kadar sta skupaj, sta pa močna in imata občutek, da lahko delata red.
To me obremenjuje, ker smo do zdaj vedno imeli starejšega psa naučenega tako, da je hodil brez povodca, da ni hodil k drugim psom in si se potem lahko ukvarjal z mlajšim, ki še ni bil toliko poslušen. Zdaj pa starejši nadraži mlajšega.
Jaz Kobiju pravim kar covid pes. Tako kot se je ljudem poznal tisti čas brez druženja, so tudi psi tisto obdobje preživljali doma. Bil je mir, agility tekem ni bilo, pasja šola ni potekala in tako je od njegovega prvega do tretjega leta vse potekalo v domačem, mirnem okolju. Ni se socializiral. Seveda sva hodila na tekme, kadar so bile, in trudila sva se, kolikor se je dalo, ampak vsega tega ni bilo toliko, kot je danes, ko ni več prepovedi.
Resno sem že razmišljala, da bi z obema začela obiskovati organizirane pasje sprehode. Del poti bi naredila z enim, del z drugim, na koncu pa še z obema skupaj.
Očitno pa se je obrestovalo tudi delo z vsakim posebej. Danes, ko smo po dolgem času šli v Tamar, nisem imela nobenih težav. Kobi je hodil ob meni, bil je tudi odpet, in sem ga le ob srečanju s kakšnim manj prijaznim psom prijela za ovratnico, da ne bi slučajno dobil kakšne ideje in bi imela potem težave. Biggie je bil na flexi povodcu, da sem ga imela še vedno pod kontrolo, saj je pot v Tamar slabo pregledna in lahko kar naenkrat zagledaš psa, ki prihaja nasproti.
Nisem mogla verjeti, kako lepo sta hodila, sodelovala in poslušala. Na koncu smo še slalomirali med dvema psoma – najprej je bil eden na levi, nekaj metrov naprej pa drugi na desni, ker se je lastnica umaknila nekoliko stran. Ta drugi je bil mlad avstralec, ki se je z vso močjo zaganjal v naša dva. Kot bi gledala svoja dva pri pol leta.
Zelo sem vesela, da smo imeli tako lep sprehod. Moram izkoristiti še vse obiskovalce v naših krajih in iti še v Tamar ter Jasno, saj je sprehod med vsemi temi tujci vedno poseben izziv.
V Tamarju ima Kobi že naštudirano korito, v katerem se z največjim veseljem kopa.
Po končanem sprehodu smo imeli doma še nego – česanje in striženje. Ne morem verjeti, da še vedno izčešem toliko poddlake.