Moji psi

Njegova zgodba

Biggie – najmlajši
Biggie je prišel v našo družino v obdobju, ki je bilo čustveno zelo težko. V enem letu smo izgubili Moona in Jacka, in naš Kobi je nenadoma ostal sam. Kuža, ki je vse življenje imel ob sebi pasjo družbo, je bil nenadoma brez nje. Hiša je postala tišja, in čeprav je bil Kobi še vedno poln energije, se je v njegovem vedenju čutila praznina.​
Razmišljali smo, ali bi sploh vzeli novega psa. Nekako sva z Juretom predvidevala, da bova počakala, da gre on v pokoj. A potem sem zagledala Biggieja na fotografiji. Začela sem spremljati njegov razvoj, rodovnik, karakter. In ko sem prebrala opis vzrediteljice, kjer je pisalo: »Naj vas ne zavedejo njegove oči«, sem vedela – to je pes za nas. Na to misel se še danes večkrat spomnimo. Vzrediteljica ga je zelo dobro ocenila in vesela sem, da se je odločila, da ga zaupa nam.​
Velikokrat pomislim, da ima Biggie srečo, da je prišel prav k nam – ker se mu res trudimo ponuditi vse: varnost, delo, jasna pravila, in predvsem – kvalitetno in aktivno življenje.​
Po rodovniku je zelo blizu Kobiju – prihaja iz iste psarne v Italiji. A po značaju je precej drugačen – veliko bolj delaven kot vsi psi prej. S svojim obnašanjem velikokrat spominja na border collieja.​
Z njim sem od prvega dne začela delati sistematično in načrtno. Ker imam že izkušnje s psi, s katerimi sem tekmovala v agilityju, sem točno vedela, kaj želim in kako se lotiti stvari.​
Začela sva počasi, z učenjem posameznih ovir, in nato pod budnim očesom Maruše vse skupaj zgradila v celoten parkur.​
V letu 2024 je Biggie lahko tekmoval le enkrat v kategoriji 0 – to je parkur brez conskih ovir – ter ob koncu sezone še enkrat v kategoriji A1. Z letom 2025 pa je zares začel svojo pot v tekmovalnem agilityju.​

—-

Biggie se nam je pridružil, ko smo izgubili Moona in Jacka, ki smo ju izgubili v razmaku enega leta.
In zaradi Biggija in njegove reaktivnosti je nastala ta stran in dnevnik, ker za njegovo vzgojo sem se res morala veliko naučiti.

Njegova zgodba

Razstava Hrušica- prvak razreda mladih

Agility
19-9-2020 KD Ptuj A1L 2.mesto
7-5-2022 Lindwurmturnier A1L 2.mesto
3-9-2022 KD Maribor A1L 3.mesto
6-5-2023 KD Naklo A1L 2.mesto
15-9-2024 KD Fido Hrušica A2L 1.mesto

Kobe – neuničljivi delavec s strastjo do teka
Kobe je bil pes, ki sem ga resnično izbrala zase – premišljeno in z jasnim namenom. Po tem, ko Jack zaradi težav s sklepi ni smel več teči agilityja, sem začela iskati psa za delo – in izbrala Kobeja, predstavnika delovne linije avstralskih ovčarjev. Dobili smo malega živčka na štirih nogah, polnega energije, navdušenja in volje do dela.​
Ko je Kobe prišel v naš dom, sta bila z nami še Jack in Moon. Šest let je bival z njima – oba sta se z njim rada igrala, čeprav je bil kot mladič skoraj neuničljiv. S Kobejem sva obiskovala pasje šole, se učila poslušnosti in uspešno začela s treningi agilityja.​
A potem je prišla korona. Ko bi moral začeti s tekmami, so jih odpovedali. Ena sezona skoraj ni imela tekmovanj, kasneje pa jih niso želeli organizirati, če nisi bil cepljen – zato sva se večkrat podala v Avstrijo, če so bile tekme dovolj blizu.
Dve leti smo potrebovali, da so se treningi in tekmovanja spet normalizirali. V tem času sva zamenjala kar nekaj trenerjev – ker je Hrušica daleč, je bilo težko najti nekoga, ki bi bil pripravljen redno prihajati k nam. A vseeno nisva obupala. Doma sem zgradila skoraj cel agility parkur – le prostora počasi zmanjkuje. Tečaje sem obiskovala tako v živo kot tudi prek spleta, pri različnih tekmovalcih – vedno pa izberem take, katerih nastope na tekmah z veseljem pogledam.​

—–

Ker sem imela še vedno veliko željo po agility tekmovanjih, se nam je pridružil Kobe, ki prihaja iz Italije. Delovna linija avstralskega ovčarja. Z njegovim prihodom smo imeli tri avstralske ovčarje.
Kobi je bil hiperaktiven mladič. Od prvega dne sva hodila v pasjo šolo k Tini, šolala sem ga s klikerjem, nagrado, hrano in igro. Bil je vesel, zvedav in zelo hiter mladič.
Opravila sva izpit B-bh.
Kasneje sva imela različne trenerke za agility, odvisno od tega, kdo je bil pripravljen to prevzeti na Hrušici ali Lescah. Doma sem postavila skoraj vse ovire za agility, da je trening lažji.
Kobi je bil zelo aktiven mladič, ki je imel težave edino z otroki, ki letajo mimo njega in cvilijo. Takrat je postal reaktiven. Vse ostalo ga ni motilo in tako smo se nekaj časa izogibali igriščem, ker ga nisem mogla toliko umirjenega pripeljat do igrišča.
Kasneje, ko smo dobili vnuke, se je navadil na otroke in jih sprejel. Tako, da danes nima več težav. Je zelo navezan na nas in je res prijeten sopotnik.
V agility je naredil 14 tekov v 1L z eno napako, če ni padla palčka je prestopil cono. Ker se je njegova tekmovalna sezona začela v času corone, takrat ni bilo tekem. Tako, da je zelo dolgo trajalo, da je dosegel nivo 2, kjer sedaj teče.

Njegova zgodba

Agility 2015–2016 (težave s sklepi):
30-4-2016 A1 large 4.mesto

Jack – občutljivi merle z modrimi očmi
Jack, merle avstralski ovčar z modrimi očmi, je bil kot mladič povsem običajen kuža. Edina posebnost je bila njegova močna občutljivost na zvok zračnih tlačilk – ob njihovem zvoku je panično bežal, kar je povzročalo težave med kampiranjem, saj je ob napihovanju blazin večkrat zbežal iz kampa. Kljub temu je uspešno opravil izpit za reševalnega psa in brez težav sodeloval pri letih s helikopterjem, kar kaže na njegovo prilagodljivost in pogum.​
Agility treninga sta morala zaradi težav s sklepi kmalu opustiti, vendar je Jack svojo energijo in predanost usmeril v delo z otroki. Z Juretom sta obiskovala šole in zimske tabore, kjer sta predstavljala delo reševalnega psa, kar je bilo za Jacka, ki je oboževal otroke, izjemno pomembno in izpolnjujoče. Čeprav je bil doma nekoliko preplašen in je ob obiskih glasno lajal, ni bil nikoli napadalen, temveč je sčasoma pokazal svojo zvestobo in ljubezen do družine.​
Jackova zgodba je opomnik, kako pomembno je razumevanje in potrpežljivost pri delu s psi, ki imajo svoje strahove in posebnosti. Z našo podporo in ljubeznijo je Jack kljub začetnim izzivom postal zanesljiv reševalni pes in ljubljen družinski član.​

—-

Namesto Mo-ja je prišel Jack. Avstralski ovčar. Kmalu po prvem rojstnem dnevu je začel šepati in ugotovili so mu okruške. Operiral ga je Matko in je bil mnenja, da je to posledica poškodbe. Po okrevanju sva se lotila poslušnosti in agility. B-Bh izpit je uspešno opravil. Agility pa se je ustavil naslednje leto, ko je imel še v drugi taci okruške.
Jure ga je šolal za lavinskega psa, opravil je izpite in prišel na listo reševalnih psov pri Gorski reševalni službi. Hodil je lahko, samo agility smo morali opustiti.
Jack je bil avtist, tako smo mal za šalo in malo zares ugotavljali,saj je imel zelo čudne načine, predvsem se je pa zelo držal rutine. Nikoli nas ni pogledal v oči in ni imel preveč rad neznancev. Ko smo odtipkali v google kakšen je avtističen pes, je imel Jack skoraj vse od dvajsetih lastnosti.

Njegova zgodba

Mo je bil brat od Moona, ki je bil pri štirih letih vrnjen vzrediteljici. Vzela sem ga za agility, bil je nor prinašalec žogic. Neuničljiv. A ko smo ga dobili, smo ugotovili, da ni prijazen do ljudi. Poklicala sem Jureta Pribičeviča in z dobrim nasvetom smo hitro uredili to težavo. Baje je prej grizel, a v parih mesecih pri nas je postal popolnoma neproblematičen. Skupaj smo hodili okrog, z nami je bil na dopustu v campu. Je pa res, da nismo bili tako sproščeni, saj mu nisem najbolj zaupala. To je bil moj prvi pes, ki sem ga opazovala, ker sem se bala, da se bo ustraši in se v koga zagnal.
Po enem letu smo ga vrnili vzrediteljici. Ne zaradi Mo-ja, njega bi obdržali, če bi imeli to možnost, a je žal nismo imeli. Noben dogovor ni bil mogoč.

Njegova zgodba

Agility 2014-2017:
14-8-2016 A2 large 3.mesto
15-8-2016 A2 large 2. mesto

Moon je bil moj prvi avstralski ovčar – živahen, izredno učljiv in predan. Presenetljivo pa je bil, v primerjavi z drugimi našimi ovčarji, tudi najmirnejši. V prvih dveh letih sva veliko delala na šolanju, kar se je obrestovalo – skoraj vse svoje življenje je lahko preživel odpet, saj je ubogal brez besed. Na stara leta pa ga je zelo prizadelo, ko je moral znova na povodec – a ker je slabo slišal in videl, ga nismo več upali spuščati. Včasih je preprosto preslišal avto.
Moon je opravil številna šolanja in bil dolgo aktiven na listi GRSZ. Udeleževal se je iskalnih akcij, šolanj s helikopterjem in bil res pes z barvito paleto pasjega življenja. Kasneje je postal tudi moj prvi agility pes. Res je, da sva začela pozno in je bil temu primerno počasen, ampak z dušo in srcem prisoten na vsaki stezi. Bil je najboljši reševalni pes med agilitaši – in verjetno tudi najbolj fotogeničen. Na tekmi v Zagorju je obtičal na vrhu palisade in tam s ponosom poziral toliko časa, da je fotograf uspel narediti več kot deset posnetkov njegovega veličastnega trenutka.
Moon je imel dolgo in kakovostno življenje. V zadnjih dveh letih se je umiril in užival doma, najraje na vrtu, kjer je spokojno opazoval svet. V tem obdobju je z Juretom pogosto obiskoval šolarje – po šolah ali na zimskih taborih – kjer sta otrokom pripovedovala svoje zgodbe. Bil je pes, ki je pustil močan pečat – doma, v službi in v srcih mnogih, ki so ga srečali.

—-

Prvi avstralski ovčar, ki sva ga po vseh preverjanjih dobila v Kranjski Gori- psarna Alpine River. Moona nisva izbirala, izbrala nama ga je vzrediteljica, ker smo imeli takrat enoletnega Maksa, smo dobili enega malo bolj mirnega samčka. Spomnim se, da sem ga pripeljala domov, jokal je celo pot do Dobrave. En mesec smo na izmene spali z njim v dnevni sobi, ker se ni nikakor sprijaznil s selitvijo od mame.  

Pasjo šolo sva obiskovala v Kranju, na enoti reševalnih psov, kjer sta takrat z učenjem psov pričenjala Jure Pribičevič in David Pogačnik. Spoznala sem kliker, drugačen način šolanja psov in lahko rečem, da je bil z novimi metodami Moon zelo lepo vzgojen pes.

Šolala sem ga do B-Bh izpita, ki ga je uspešno opravil. 

Jure ga je šolal za lavinskega psa, kjer je tudi opravil vse izpite in se uvrstil na listo reševalnih psov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije. Tudi sama sem šla rada na njihovo šolanje, saj me je zanimalo delo s psi. Spomnim se enega tečaja, kjer nas je poučeval Es in fantje so mene poslali prvo na izobraževanje. Po njegovem sem čisto vse naredila narobe. 

Pri njegovih treh letih sem odkrila agility.

Moon je bil malo premalo zainteresiran za agility, a sva vztrajala. Če ne drugega sem se jaz veliko naučila za naprej. Tečaje sva obiskovala pri Tini Šolar in njene metode so nadgrajevale tiste iz poslušnosti. Samo Moon je na tekmi postal malo gluh in najbolj imam v spominu tekmo v Zagorju, ko je prišel na vrh palisade in tam ostal kar nekaj časa, saj je imel krasen pregled nad ljudmi. Ljudje so ga gledali in on se je razkazoval. Mislim,da imam deset fotografij uradnega fotografa iz vrha palisade. 

Preberi Moonov blog ↗

Njegova zgodba

Bobaje je bil veliki švicarski planšarski pes, prvotno izbran z namenom, da bi postal lavinec v gorski reševalni službi. Z Juretom sva ga izbrala po opisu v knjigi, kjer je bil predstavljen kot zelo primeren za takšno delo – a življenje je pokazalo drugačno resnico. Bil je prevelik, pretežak in preprosto premalo zainteresiran za resno delo.
Njegova sreča ni bila v akciji, temveč doma – na vrtu, kjer je z največjim veseljem poležaval na travi in opazoval svet okoli sebe. Redko je lajal, ljudi je imel izredno rad, in nikoli ni povzročal težav. Bil je miren, zanesljiv in ljubeč družinski član.
Imel pa je eno veliko »šibko točko« – bal se je majhnih psov! Če ga je kateri napadel z lajanjem, je lahko zbežal tako sunkovito, da si moral paziti, da te ni podrl. Z otroki pa je imel čudovit občutek – kadar sta ga peljali punci, ni nikoli vlekel, temveč ju je spremljal nežno in previdno, kot da natančno ve, kako dragocen je njegov tovor.

—-

Ko sva začela živeti skupaj z Juretom, ki je imel doma enega starejšega Arija, sva iskala psa, ki bi bil primeren za lavinsko delo pri Gorski reševalni službi. V knjigah sva našla velikega švicarskega planšarja. Našla sva enega prvih predvidenih legel v Sloveniji in se postavila v vrsto. Bobaje je bil sivoskoteni mladič, kar pomeni, da je bil vzrejno neprimeren. Kasneje smo ugotovili, da je to pomenilo tudi veliko več zdravstvenih težav. Ko smo dobili našega velikana, sem imela že točno začrtan plan dela in šolanja. Pri Pircu sva opravila poslušnost in z prijazno besedo je bil Bobaje zelo vodljiv in prijazen velikan.
Z Juretom je šel v lavinski tečaj, ki se je neslavno končal, ko bi moral v plazu najti zakopanega človeka, Bobaje je našel stegnico od srne in se navdušeno po hrbu vozil po plazu navzdol. Nikakor ni bil primeren za resno lavinsko delo. Bil je pretežak, saj je imel od 55 do 60 kg. V snegu se je težko gibal in ga ni preveč zanimalo skrivanje in kopanje po snegu. Motivacija ni imel, ne s hrano in ne z igračo. Zato nista nadaljevala s šolanjem pri GRS. Bil je pa prijeten sopotnik, ki je z nami preživljal dopuste, hodil v hribe in se preselil z nami v Rateče.

Njegova zgodba

Ari je bil Juretov prvi pes in aktiven reševalni pes pri Gorski reševalni službi. Našel je alpinista.

Njena zgodba

Orsa je bila kraška ovčarka, a po značaju daleč od tipičnega predstavnika svoje pasme. Namesto močnega čuta za čuvanje je bila izjemno prijazna, mirna in nežna psička. Nikoli ni renčala na ljudi, nikoli pokazala znakov napadalnosti – bila je dobra duša, ki je vsakomur približala pasji svet na svoj tih, srčen način.
Z Orso sem opravila svoje prvo resno šolanje in izpite, takrat sem že dobro osvojila temelje pasje šole in začela zares razumeti svet šolanja in odnosa med psom in človekom.
Večino svojega življenja je Orsa preživela z mojima starima staršema, kjer jima je bila v veliko oporo in družbo. Kasneje sem se vrnila v hišo, kjer je živela, in skupaj sva preživeli še vrsto lepih let. Orsa je imela dolgo, mirno in kvalitetno življenje, obdano z ljubeznijo in spoštovanjem, ki si ga je povsem zaslužila.

Da bi bila bolečina manjša sem takoj našla Orso, kraško ovčarko z rodovnikom. Ker je bila stara že tri mesece in je niso mogli oddati, sem jo dobila po res ugodni ceni. Bila je tipična predstavnica svoje pasme in je celo zmagala na razstavi v Kranju. Vzgoja Orse je bila že bolj premišljena, vozila sem jo k Pircu, ki je takrat postal Kinološko društvo Jesenice. Opravila je izpite. Živela je pri mojih starih starših, ki sta zelo lepo skrbela za njo. Mi smo bili vmes nekaj let v stanovanju na Jesenicah, imela sem dva majhna otroka in ni bilo veliko časa za njo. Kasneje smo se vrnili na Dobravo in je bila spet v središču pozornosti. Bila je zelo prijetna kraška ovčarka, izjemno prijazna, topla, neproblematična in predvsem prijetna sopotnica mojima starima staršema, ki jima je delala družbo vsak dan. Doživela je zelo visoko starost 16 let.

Njena zgodba

Taja je bila mila in nežna mešanka, po vsej verjetnosti križanka med šarplaninko in nemškim ovčarjem. Njena mama je bila šarplaninka, a po videzu je Taja bolj spominjala na avstralske ovčarje – srednje velika, z mehko, srednje dolgo dlako.
Bila je izjemno učljiva in potrpežljiva psička, s katero ni bilo težko delati. Prav z njo sem prvič stopila v svet pasje šole. Skupaj sva naredili prve prave korake v šolanju – Taja kot učenka in jaz kot vodnica, ki se šele uči.
S svojo nežnostjo in zaupanjem me je učila, kako vzpostaviti odnos, ki temelji na spoštovanju in povezanosti.

—-

Tajo sem dobila pri družinskem prijatelju, mešanko med šarplanincem in ne vemo kaj. Predvidevam, da je bila kakšen škotski ovčar. Po videzu je bila zelo podobna avstralskemu ovčarju. Manjše rasti, mila psička, s prijaznim pogledom. Takrat smo že imeli pasjo šolo pri Pircu. Začela sem se učiti prvih pasjih pravil vzgoje, ki so takrat temeljili na “rukn- cukn” metodi. Povodec, zatezna ovratnica in korakanje po poligonu gor in dol. Kljub za današnje čase grobim metodam vzgoje, je bila lepo vzgojena in naredili sva prvo pasjo šolo. Žal je zelo hitro poginila. Slabo se je počutila, na Jesenicah je bila že veterinarka Nina, pogledala jo je, ji dala zdravila, ene dva dni je bila bolje, potem je imela eno zelo slabo in nemirno noč. Zjutraj sem jo peljala k veterinarju in mi je v avtu poginila. To je bila ena težjih izgub, ker je bila psička še zelo mlada, stara je bila 4 leta. Sama sem bila takrat noseča in sem ob čustvenem viharju pristala v bolnišnici s krvavitvijo.

Njegova zgodba

Eko je bil nemški ovčar iz delovne linije službenih psov, čudovit predstavnik svoje pasme. Temnejši obraz mu je dajal izrazito podobo, zelo podobno današnjim delovnim nemškim ovčarjem. Bil je moj zvesti spremljevalec v najstniških letih – moj čuvaj, moja senca.
Čeprav z njim nisem opravila nobenega formalnega šolanja, je bil prav on tisti, ob katerem sem naredila prve korake v svet šolanja psov. Takrat sem vedela premalo, da bi bila res uspešna, a sem se od njega ogromno naučila – o zaupanju, odgovornosti in močni vezi med človekom in psom.

—-

Ko sem bila stara 13 let sta mi starša končno kupila psa. Ker je bil v tistih časih edini pravi pes nemški ovčar, sem dobila krasnega nemškega ovčarja z rodovnikom. Ker smo živeli v stolpnici, je bil kuža pri starih starših. Ime mu je bilo Eko. V moji bližini ni bilo pasjih šol, niti me niso vozili v pasjo šolo. In tako je Eko postal samorastnik, ki je ogromno časa preživel z mano in ob meni. Ne spomnim se, da bi bil neubogljiv ali težko vodljiv. Bil je pa samosvoj. Edina večja težava so bile kokoši. Takoj, ko je imel priliko je ujel kokoš, se igral z njo in jo nosil okoli, do njenega konca, ko jo je zakopal. Takrat se ni pustil ujeti. Spomnim se, se je to zgodilo ene štirikrat v njegovem življenju.

Živel je pri starih starših na Blejski Dobravi in ata mu je skrbno kuhal obroke. Na tri dni mu je skuhal juho iz mesa in kosti, ter makarone. V juhi je bila tudi zelenjava. Takrat se še niso kupovali briketov za pse.
Eko me je spremljal povsod. Kasneje tudi na večerna srečanja s prijatelji. Pa na žure, on je bil moj pes čuvaj. Mislim, da je imel zelo močan nagon in občutek za zaščito. Mogoče ravno zato, ker je bil vzgojen samo z mojim občutkom. Knjig ni bilo. Imela sem samo eno prijateljico Jožico, s katero sva si dopisovali pasje prigode.
Enkrat sva šla iz Poljan, po cesti, kjer pada kamenje na cesto. V enem trenutku je Eko sedel pred mene in začel renčati. Bila sem zgrožena in ugotavljala, da bomo morali psa dati stran (verjetno sem v svoji podzavesti že videla Saaba, ki je moral od hiše). Ustavila sem se, pes se je umiril in v tistem je začelo padati na cesto kamenje. Ne vem, mogoče je bil kakšen manjši potres, a Eko je to zaznal.

Spomnim se, da sem enkrat želela s kolegom na izlet z motorjem. Psa nisem spravila od motorja, sedel je spredaj in renčal, če sem se želela usesti na motor. Kar nekaj časa sem porabila, da sem uspela ubežati psu, čez deset minut, sva imela prometno nesrečo na Javorniku. Imela sem zlomljeno roko.

Naša ulica na Dobravi je vzporedna z glavno cesto in ima dva izhoda- spodaj in zgoraj. Stara mama je skozi okno opazovala soseda Petra, ki je hodil do konca ulice in nazaj gor. Pa spet gor in dol. Ker se ji je zdelo čudno, je šla ven pogledat. Eko je pobegnil ven iz pesjaka in spremljal Petra po ulici. Ko je Peter želel na glavno cesto je renčal. Peter je poskusil na zgornjem izhodu, pa je Eko spet renčal. Nato se je poskusil pretihotapiti čez živo mejo, tudi tam ga je Eko čakal na cesti. Peter je bil starejši in je zelo slabo videl. Eko se je odločil, da ne sme na cesto in se to trudil preprečiti.
Ata mi je vedno rekel, da je vedel, na katerem avtobusu sem, ker je vedno jokal deset minut predno je prišel avtobus na Dobravo. Nisem hodila ob isti uri, tako da je več kot očitno imel zelo dober občutek za ljudi ali pa močno povezanost z mano. Koliko je k temu pripomoglo nevzgoja in oziroma otroško samorastniška vzgoja ne vem, predvidevam pa, da je prišlo vse bolj do izraza in da sem ga jaz bolje “slišala”.