Sem Dominika, od nekdaj velika ljubiteljica živali, predvsem psov. Že kot otrok sem bila navdušena nad vsakim obiskom, kjer je bil prisoten pes – otroci me niso toliko zanimali, pomembno je bilo, da je tam pes. Poznala sem pse vseh prijateljev mojih staršev in z veseljem sem jih sprehajala, kadar so mi to omogočili.

Moj prvi stik s psom je bil bratrančev Saab, a takrat sem bila še premlada za resno delo z
njim. Spomnim se, kako sem bila ljubosumna na dekleta v naši stolpnici, ki so lahko imele
pse, medtem ko meni starši tega niso dovolili – v tistem času ni bilo običajno, da bi psi živeli v stanovanjih.

Rada sem obiskovala mamino sestro v Železnikih, kjer so imeli čudovitega nemškega
ovčarja Arasa. Bil je krasen predstavnik svoje pasme in sva postala velika prijatelja.
Zanimivo je bilo, da je doma spustil vsakogar v stanovanje, saj so imeli vedno odklenjeno, vendar pa nihče ni mogel ven brez prisotnosti lastnikov – celo soseda, ki jo je poznal od malega, je morala počakati za mizo, dokler se lastniki niso vrnili.

Prijatelji mojih staršev so imeli irskega setra, strastnega lovca, ki sem ga pogosto sprehajala med poletnimi dnevi na plaži v Bohinju. Na morju sem spoznala novofundlandca, ki sem ga prav tako sprehajala. Zanimivo je, da so mi kot deset- do dvanajstletni deklici zaupali pse in mi dovolili, da jih vodim naokoli.

Moja želja je bila obiskovati srednjo veterinarsko šolo, vendar je bila ta izven Ljubljane, internat pa v Ljubljani, kar doma niso podpirali. Tako je kinologija postala moj hobi. Poklicno smo imeli trgovino z ortopedskimi pripomočki in njihovo izdelavo, kasneje sem skrbela za računovodstvo. Imela sem tudi samostojen računovodski servis, zdaj pa sem zaposlena.

Živimo v Ratečah, ki nam ponujajo številne možnosti za gibanje. Obkroženi smo z gorami, kar omogoča enostavno izbiro poti ob lepem vremenu. Pozimi imamo sneg in uživamo v zimskih aktivnostih, poleti pa je pri nas prijetno hladno v primerjavi z ostalo Slovenijo.

Psi me spremljajo skozi celo življenje. Odkar sem lahko imela psa, sem vedno imela vsaj enega. V zadnjem času mi je velik izziv imeti dva psa, ki sta poslušna in življenje z njima ni stresno. Pomembno mi je, da je pes vzgojen do te mere, da ni moteč za druge ljudi in živali, ter da je bivanje z njim prijetno in osrečujoče tako za psa kot za nas. Pes mora biti v tesni povezavi z lastnikom in družino, poslušen, obenem pa ga moramo dovolj poznati, da iz njegovega vedenja razberemo, če se ne počuti dobro ali če je kaj narobe. Odkar psi živijo z nami v hiši, jih bolj opazujemo in hitreje opazimo, če kaj ni v redu.

Pred enajstimi leti sem začela s treningi agilityja in upam, da bom še dolgo lahko tekmovala.
Tekmujem zase in za pse – da nekaj delamo skupaj, se gibljemo in učimo. Nimam visokih ambicij pri tekmovanjih; zame je to priložnost za druženje, srečanje s prijatelji in prijetno
preživljanje časa. Agility mi je zanimiv, ker skrbi za mojo fizično kondicijo, zaposli psa in
obenem spodbuja moj spomin ter razmišljanje o tem, kako najlažje preteči progo.