Doma imamo manjši apartma, ki ga oddajamo, v njem pa so dobrodošli tudi psi. Tako se nam večkrat zgodi, da gostimo tudi štirinožne obiskovalce. Kobi ni preveč navdušen nad tem, a se je sčasoma navadil in jih večinoma ignorira, razen če pride kakšna zanimanja vredna pasja dama. Takrat ji nameni nekaj pozornosti. Na vrt pa ne sme stopiti noben pes, saj je to njegov teritorij in do pasjih gostov tam ni preveč prijazen.
Pri Biggiju pa smo opazili, da ima goste zelo rad in z veseljem sklepa nova prijateljstva. Prav nič ga ne moti, če pasji prijatelji skačejo z njim po njegovem vrtu. Tako smo letos poleti, kadar smo dobili kakšnega prijaznega kosmatega gosta, najprej zaprli Kobija v hišo. Nato smo gosta spustili k Biggiju in sta se vsa navdušena igrala. Res mi je všeč, da nima težav z drugimi psi in da ima rad pasjo družbo. Žal nisem posnela vseh obiskov, sem se pa zadnjič spomnila narediti nekaj fotografij ob prijaznem prinašalcu.
Imamo tudi sosedo Ančko, ki ima luštno manjšo psičko Đurđo. Ančka večinoma pazi, da Đurđa ne pride v stik z našima štirinožcema, ker oba silita vanjo, njej pa to ni prav nič všeč. Če so na drugi strani ograje, se prijazno gledajo. To pa je tudi vse. Vsaj bilo je tako do zadnjič, ko je Ančka nekaj potrebovala in je z Đurđo prišla na naš vrt. Moram priznati, da sem se kar prestrašila, a moram reči, da sta se Kobi in Biggie zelo lepo obnašala. No, dokler ni prišel Jure s sendvičem. Takrat smo Kobija raje zaprli v hišo. On je res en covid pes, čisto nesocializiran.