Za soboto smo načrtovale ženski pohod iz Rateč do Tamarja in naprej do izvira Nadiže. Ker mi je lažje hoditi samo z Biggijem, sem sprva načrtovala pohod le z njim, a me je Kobi doma tako milo gledal, da sem na koncu vzela oba, kljub temu da moram biti takrat veliko bolj pozorna na okolico.
Na pohodu sta bila oba pridna. Proti Tamarju smo hodile skupaj in ves čas klepetale. K sreči takrat iz Tamarja še ni prihajalo veliko ljudi. Nato smo se povzpele do izvira, kjer je bilo le nekaj pohodnikov. Že od tam pa se je videlo, da je v Tamarju ogromno ljudi. Zato sem se odločila, da s kosmatincema raje kar odidem nazaj domov.
Nazaj sem hodila sama. Biggie je zdaj na fleksiju, ker mu še ne zaupam dovolj, Kobi pa lahko prosto teka naokrog. Če se pojavi kakšen pes, gre Kobi k nogi in gremo mimo. Večinoma je odpet, pripnem ga le, če srečam kakšnega predstavnika nevarnejših pasem ali belgijskega ovčarja. Z belgijskimi ovčarji Biggie nima dobrih izkušenj in se začne zelo neprimerno obnašati, potem pa to vedenje prevzame še Kobi. Tako sem ga tokrat enkrat pripela. Sicer pa je vse čudovito delovalo.
Na sredini poti smo že drugič ta teden na poti v Tamar srečali srno. Najprej je nekaj zašumelo v gozdu čisto blizu nas. Sprva sem pomislila, da je šel kakšen pohodnik v gozd na stranišče. Potem pa pogledam in me izza drevesa opazuje srna. Hitro sem prijela Kobija za ovratnico, Biggie pa je bil na srečo že privezan, saj se je srna odločila prečkati cesto le nekaj metrov pred nami. Tudi zadnjič je prišla na le nekaj metrov od nas.
Predvidevam, da so srne zaradi suše v iskanju vode in se zato zadržujejo tako blizu pešpoti, kjer je sicer veliko ljudi in različnih glasnih zvokov.
