Proti koncu avgusta je vsako leto tekmovanje v kraju Gnesau v Avstriji. Sotekmovalci imajo že cel teden seminar s sodnicama. Kraj sicer ni daleč od Rateč, žal pa večji del poti ni avtoceste. Ker gre tudi za zelo turistično območje, vožnja hitro traja več kot uro in pol.
Lani sem spala v apartmaju, letos pa sem se odločila, da prespim kar v avtu. Če bi bilo vreme malo bolj prijazno, bi bilo prav super, tako pa je vso soboto rosilo. S seboj sem imela več oblačil, kot bi jih potrebovala za cel teden dopusta na morju.
V soboto in nedeljo je bil Biggie diskvalificiran na vseh tekih, saj je že na začetku naredil napako. Kljub temu so bili posamezni deli zelo lepi. Poslušal me je in na določenih odsekih sem bila nanj res ponosna.
Njegova največja težava ostaja nervoza na štartu. On bi kar letel, ne tekel. Sploh ne ve, kaj bi naredil, da bi bil hitrejši in bolj poskočen, zato divja naokoli, ne da bi poslušal. Tukaj naju čaka še največ dela. V nedeljo je celo odskočil z mostu. Res pa je, da je bila proga zahtevna, saj ni šlo za slalom. Tudi sama sem hitela naprej, kar ga je verjetno še dodatno spodbudilo, da je na mostu izgubil ravnotežje.
Vesela sem, da se je začel igrati pred štartom. Po novem na štart prideva tako, da se vlečeva za povodec. Oba povodca sta bila ta teden uničena, vendar bom že naročila nova preko spleta, saj sta temu tudi namenjena. Bolje, da grize povodec, kot da laja in grize vse okoli sebe na štartu.
Zdi se mi, da je tudi sodnica opazila napredek. Lani me je opozorila, da naju bo diskvalificirala, če ne bo prišel bolj umirjeno na štart, zato sem se res trudila, da bi to izboljšala.
Ker sem nameravala spati v avtu, bi bil Biggie sicer lahko v šotoru oziroma v boksu pred avtomobilom, vendar mislim, da potem nihče od naju ne bi spal. Tako se mi je pridružil pri nogah v avtu, kar se je proti jutru spremenilo v: »Cel avto je moj!« Mislim pa, da se je tega privilegija zelo dobro zavedal in je neizmerno užival, ko je lahko spal pri meni v avtu.
Spodaj prilagam še posnetke:
