Tudi po tej kemični kastraciji se je vse skupaj nekako poklopilo in čisto neplanirano smo šli tri tedne po kemični kastraciji na dopust. Sicer samo za štiri dni, ampak smo spremenili okolje. Šli smo v kraj, kjer še nismo bili, in ker sem bila po prvi kemični kastraciji prepričana, da je sprememba okolja prinesla še dodatne težave, moram reči, da sem bila tokrat zelo previdna in sem ves čas opazovala njegove reakcije.
Drugače se mi ne zdi, da bi se v teh treh tednih kakorkoli umiril. Zdravila, ki smo mu jih dajali prvih štirinajst dni, da bi bil začetni učinek kemične kastracije manj izrazit, pa so po mojem vseeno pomagala, da je bilo vse skupaj lažje.
Na morje smo šli v hiško, ki nam jo je prijazno odstopil Zoran. Imeli smo ogromno prostora, svoj vrt in svojo mačko 🙂 No, nad tem Biggie ni bil najbolj navdušen. Ko nas je Zoran sprejel, je bil Biggie zelo navdušen in se mu je ponujal za božanje. Jaz sem ga držala na kratko, saj z moškimi ni vedno kompatibilen, vendar ni bilo nobenih težav.
Ko smo prišli na pasjo plažo, je bila tam bolj svobodna dežela. Tega sicer nismo vajeni, a moram reči, da je bilo za Biggija zelo primerno. Najprej je spoznal eno labradorko. No, ta mu je bila strašno všeč. Ko sta se povohala in malo poigrala, jo je pustil pri miru. Potem je prišel manjši beli kužek, s katerim sta šla celo plavat. Zanimivo je, kako psi vse to mirno prenašajo, se spoznavajo in počasi zbližujejo, če le imajo možnost, da vse opravijo sami.
Biggie je nervozen, ko pridemo v kraje in prostore, ki jih ne pozna. K sreči pa ne laja in je dokaj umirjen, tako da ne vznemirja drugih.
Prvi dan smo šli na sprehod po mestu, kjer je bilo še veliko ljudi in psov. Ulice so ozke in polne zanimivih vonjav, od psov do hrane. Vsake toliko časa je vlekel v kakšno svojo smer, a večinoma je lepo hodil po mestu.
Nato sva se odločila, da greva na večerjo v lokal. Mislim, da si prej še nisem upala iti z njim jest v lokal, ker imam vedno občutek, da ne bo priden in je potem nemogoče v miru jesti, sploh če vznemirjaš še druge goste. Ker je bilo konec sezone in gostov ni bilo ravno veliko, sem se odločila, da poskusimo.
Biggie se je ulegel pod mizo in mirno počakal, da sva pojedla. Pa sva sedela ob sprehajalni poti, kjer so mimo hodili ljudje s psi – pravzaprav so skoraj vsi imeli pse. Mimo so se vozili tudi z električnimi skiroji.
Potem so prišli novi gostje in s seboj so imeli dva manjša kužka, od katerih je eden lajal na vse, kar je šlo mimo. Na vse strani je bevskal in zelo me je skrbelo, da bo Biggie potegnil za njim. A ga je k sreči ignoriral. Še ko smo šli ven in je kuža lajal proti njemu – mimo smo morali približno 30 centimetrov od njega – ga Biggie ni niti pogledal.
Ponoči tako ali tako nikoli ni težav. Dobi svojo podlogo, na katero se uleže, in zaspi. Mislim, da ga spremembe okolja tudi utrudijo in zato potrebuje svoj spanec.
Naslednji dan smo šli na sprehod v park na drugi strani Rovinja. Srečali smo več psov in vse je minilo brez težav. Potem sva šla še na kavo v lokal. En kuža je bil že tam in Biggija ni prav prijazno sprejel, a se naš k sreči ni dal motiti. Potem sta prišli še dve pudljici, Biggie pa je lepo ležal na tleh in ju ni niti pogledal.
To mi je bilo res zelo všeč in veseli me, da se končno nekje pozna delo zadnjih treh let, saj sem res veliko delala z njim.
Popoldne smo dobili obiske. Prišel je tudi najmlajši vnuk s staršema. Malo me je skrbelo, da bo Biggie preveč rinil v dojenčka ali pa se bo nepričakovano glasno oglašal in ga zbudil. A k sreči je tudi ta del minil lepo. Na terasi je Biggie ležal na svojem delu in, če nismo imeli mačjih obiskov, je vse potekalo zelo mirno.
Tudi ta dan smo šli na večerjo v lokal. Biggie se je ulegel pod mizo in počakal, da smo pojedli. Po lokalu se je sprehodil tudi muc in se ulegel na klop kakšne tri mize stran od nas. Biggie ni odreagiral, res pa ne vem, ali ga je sploh videl.
Moram reči, da sem bila res prijetno presenečena nad Biggijevo mirnostjo in prijaznostjo.
Samo da ne bi bilo vse super in fajn, mora včasih še kakšen delček reaktivnega Biggija skočiti ven. In naš je poskočil, ko je zadnji dan lastnik prišel na teraso. Očitno je v teh nekaj dneh terasa postala njegova in lastnika ni nič kaj prijazno sprejel.
Ko sva ga kasneje srečala na sprehodu, pa se mu je Biggie ponujal za božanje in ni bil nič več pes čuvaj. Očitno si je prilastil samo teraso.
Kljub vsem težavam se mi trenutno zdi, da je bil drugi poskus kemične kastracije vseeno pametna odločitev in upam, da bomo s tem dodatno umirili tudi njegove strahove.