Začela sva hoditi v pasjo šolo k Tini, v Lesce. Enkrat tedensko sva imela trening na poligonu, drugič v urbanem okolju. Od spomladanske skupine nas je ostalo le še nekaj, zato nas je Tina občasno združevala z drugo skupino.
Na začetku sva se s Tino odkrito pogovorili. Povedala sem ji, da z Biggijem delava na tem, da se v njegovem ritmu postopno približujeva stvarem, ki ga plašijo. Odločila sem se, da ga ne bom peljala čez prvi poligon na kratkem povodcu in z napetostjo v telesu. Hotela sem, da prideva tja šele, ko bo on dovolj sproščen, da bo lahko šel ob meni – na spuščenem povodcu.
Izziv je bil še večji, ker je ravno v času naše ure na vmesnem poligonu potekal agility trening – kar je za Biggija zelo stresna situacija, še posebej, če teče drug pes.
Bila sem presenečena – v pozitivnem smislu – da nama je že v prvi uri uspelo priti do poligona. In ko sva prišla, ni bilo nobenih težav. Biggie je lepo sodeloval, delal vaje poslušnosti skupaj z ostalimi, brez izpadov.