Danes je šel Kobi k veterinarju. Že od petka z Juretom opazujeva, da ima verjetno zamašene analne žleze. V nedeljo sem poskusila zadevo rešiti sama – a mi ni uspelo. Iskreno povedano, mi še nikoli ni. Pred leti sem imela psičko, ki je imela pogosto te težave, pa mi kljub več poskusom nikoli ni uspelo pravilno očistiti žlez. In tudi zdaj – pri Kobiju – ni bilo nič drugače. Zato sva se odločila, da greva v ponedeljek k veterinarju.
In to ni bil kar navaden obisk. Pravi projekt: najprej z avtom v Orebić, kjer je sledil boj s parkiranjem. Nakup parkirne karte nama je vzel skoraj 15 minut, saj avtomati niso delovali. Potem še nakup vozovnice za ladjico – in odhod proti Korčuli, kjer je najbližji veterinar.
Pot že poznam, zato mi je bilo lažje. Pred nama je hodila punca z mačko v boksu, midva sva ji mirno sledila po senčnih uličicah. Veterinarska ambulanta je majhna, a izredno prijetna in učinkovita. Ko sem želela vstopiti, je pred vhodom ležala mačka – in se ni premaknila niti za milimeter. Kobi jo je nekaj časa opazoval, potem pa se je stisnil ob zid in se potihoma splazil mimo, ves čas gledal stran – če je ne vidi, potem mačka ne obstaja. Tipično Kobi. 🐾
Veterinar je bil hiter, prijazen in zadevo je hitro uredil. Midva pa sva si privoščila še eno kavo v pristanišču, preden sva se z ladjico vrnila nazaj. Vse skupaj je potekalo mirno, saj je bil Kobi sam, brez motenj – razen os.
Z osami ima Kobi poseben odnos: vsako, ki se mu približa, skuša ubiti. Skoči, jo z zobmi stisne – in nato kot da ni bilo nič, se ponovno uleže. Fajn bi bilo, če v bližini ni kakšnih tujih nog, ker če ga ne poznaš, si hitro lahko domišljaš, da je hotel ugrizniti človeka. Na srečo na ladji ni bilo veliko ljudi, tako da sva se mirno pripeljala nazaj.
Ko sva prišla do avta, je bil ta čisto razžarjen – prava savna. Kobija sem posedla spredaj, kjer mu je pihala klima. Ves čas je nosil hladilni plašček, kar se je izkazalo za super odločitev – res sem vesela, da sem jih vzela s seboj.