Pretekli vikend smo imeli agility tekmovanje v Kopru. Tekma v Kopru je prvi vikend v oktobru in če imamo srečo, je še toplo poletno vreme. Letos je bil res krasen dan, s temperaturami do 30 stopinj. Ker je bil napovedan lep vikend, sem v Ankaranu rezervirala apartma. Maks je šel z mano, ker se je dogovoril za fotografiranje na tekmi. Če Maks fotografira, sem cel dan z njim na tekmi. Če je lep dan, mi je to všeč, ker lahko gledam ostale, kako tečejo.
Biggie je prvi tek odtekel lepo, žal pa sem v enem delu sama naredila preveč napak, ker ga nisem upala počakati na drugi strani in je skočil v napačno stran. Tako da imava novo vajo za učenje.
Na samem tekmovanju se je obnašal že veliko bolje. Na štart prihaja z igračo. Res je, da jo celo pogrize, in spet je bil čas, da naredim nove povodce. Sedaj sem naredila sistem, pri katerem ovratnica ostane, na zgornji del pa spletem povodec. Povodec mu pustim gristi, ker s tem preusmerja svojo živčnost pred začetkom v grizenje povodca. Zanimivo je, da grize samo ta agility povodec, ki je narejen za igro. Navadnih povodcev nikoli ne grize.
V soboto je bilo na parkurju tudi kar nekaj gonečih se psic. Zdelo se mi je, da je to zelo dobro prenesel in je kljub temu tekmoval zbrano, kolikor mu to uspeva. Še vedno ima na trenutke kakšne prebliske, se zažene v kakšno smer in predvsem ne sme imeti v bližini psov. Zato mi je zelo moteče, ko imajo na tekmovanju tako dobro pripravljen prihod na štart in odhod skozi druga vrata, a kaj, ko nekateri sploh ne vidijo tega in potem pridejo čisto blizu nasproti. To mu pa ne gre najbolje. S psi, s katerimi se pomika proti štartu, se nekako sprijazni. Nasproti hodeči psi pa ga očitno še vedno ogrožajo.
Po koncu tekmovanja smo poiskali apartma, šli na plažo in na dolg sprehod po Ankaranu.
V nedeljo smo šli dopoldne na plažo. Tam je bilo kar nekaj psov in se je zelo lepo obnašal. Plaval je v morju. Ko sem šla sama plavat, je ostal na obali, s tacami do gležnjev v vodi, nepremično gledal, kam grem, in me nadzoroval. Zanimivo je, da tako rad plava, ko grem pa jaz plavat, ne gre za mano. Niti za Maksom ni šel. Samo nadzoroval naju je. Me pa veseli, da stoji na obali, se ne premika in ne laja ali spušča kakršnih koli glasov, s katerimi bi bil moteč za okolico.
Na poti domov smo se ustavili v nakupovalnem mestu. Zanimivo je, da psi lahko hodijo po trgovinah, in tudi z Biggijem sva si brez težav ogledala nekaj trgovin. Center je bil poln psov in med njimi je hodil brez težav, če sem ga primerno nagrajevala. Če hodimo, ni težav, težje je čakati pred vrati, sploh če ga pazi Maks, ki ne opazuje okolice, in potem Biggie hitro naredi kaj po svoje.
Ko je šel Maks v trgovino, sva čakala zunaj. Mimo naju so hodili psi in res je bil miren in priden. Edino ko je en kuža prišel iz trgovine in sta se skoraj zadela z gobčkoma – prišli smo vsak z ene strani in se nismo videli. Nasprotni pes se je razjezil in potem mu je tudi Biggie povedal svoje. Veseli me, da se je umiril in da z njim lahko hodim po nakupovalnem mestu, polnem ljudi in psov.
Po napornem vikendu smo šli v ponedeljek s Kobijem in Juretom na Belopeška jezera na kavo. Biggie je iz sebe opral sol in opazoval race, ki so prihajale skoraj do mize, ker so jih ljudje hranili. Biggie je to v redu prenašal, Kobi se pa nikakor ni strinjal s tem, da hrano dobivajo race 🙂
