Psi včasih ne vedo najbolje, kako se obnašati v družbi otrok, če z njimi ne živijo. Kobi je bil vedno zelo pozoren na vsak njihov gib. Po eni strani se jih je nekoliko bal, po drugi pa bi jih najraje nadzoroval, pasel in usmerjal.
Na srečo ima starejša hči zdaj dva otroka in Biggie je odraščal ob njiju. Zaradi tega se otrok ne boji. Seveda imamo otroke in pse vedno pod nadzorom, na začetku pa sem ju tudi veliko ločevala in umikala drug od drugega. Danes se mi zdi, da so našli pravo ravnovesje.
Otroka sta ugotovila, da psa najraje sodelujeta pri metanju žogic. Ker jih z veseljem prinašata, sta vedno navdušena, ko prideta na obisk. Navdušenje pa je seveda obojestransko.
Zadnjič sem posnela Nika in Biggieja, ki mu je vztrajno sledil, ker si je strašno želel njegovega sladoleda. Zanimivo se mi je zdelo, kako je ves čas držal ravno pravo varnostno razdaljo. Sedel je pred njim, ga pozorno opazoval in potrpežljivo čakal, ali se ga bo morda le usmilil ter z njim delil kakšen grižljaj sladoleda. Mislim, da je bil prepričan, da se vztrajnost prej ali slej izplača. 😊
Ko smo se vrnili domov, sta Kobi in Biggie potrebovala nekaj dni, da sta se spet navadila eden na drugega.
Po novem se igrata bolj na tleh in ne norita po vrtu, vrjetno zato, ker smo jih zadnji mesec umirjali, da ne bi Kobi preveč obremenjeval tace. Tako izgleda njuna igra: