Drugi del junija smo preživeli na morju. Prvič je šel Biggie sam z nama na morje, Maks in Kobi sta ostala doma. Kobi je imel v zadnjih 14 dneh težave s šepanjem. Našla sem tudi en grdo počen noht in zato je bilo pametneje, da sta malo ločena in Kobi počiva doma na hladnem, Biggi pa gre sam na dopust.
Vožnja do Pelješca je dolga. Skoraj osem ur potrebujeva, da prispeva v zaliv, ki je bil zadnjih petnajst let najin pravljični dopustniški kraj. Potem pa so zgradili most. Kot smo že videli pri domačem turizmu, je most prinesel množice ljudi, neustavljive apetite kapitala in ubogi mali zaliv je iz dneva v dan bolj obljuden in vedno manj podoben tistemu čarobnemu kotičku, ki sva ga našla pred davnimi leti.
Z Juretom sva ugotovila, da naju kraj ne privlači več toliko, da bi bila pripravljena vsako leto prevoziti toliko kilometrov. Zato iščeva novo destinacijo, bližje domu. Nekje na pol samotno – povsem na samem ne bi bila, množica ljudi pa nama tudi ne ustreza. Tako bova sredi septembra odšla raziskovat nov kraj za prihodnje poletne počitnice.
Biggie ima že od malega velike težave s slabostjo v avtu. Več kot leto dni je trajalo, preden se je nehal sliniti med vožnjo. Potem sem vmes zamenjala avto in se je še kakšen mesec ponovno slinil. Na srečo na avtocesti nima nobenih težav. Ko gremo na morje, se uleže, enkrat ga ustaviva za kratek sprehod in vodo, potem pa brez težav zdrži do cilja. Verjetno so svoje naredile tudi vse vožnje na tekme. Danes se že vozi z veseljem, čeprav je za to potreboval veliko časa.
Na morju pa sem ugotovila, da mu je slabo tudi na čolnu. Enake težave je imel med prečkanjem zaliva. Poseben izziv so predstavljale boje. Sprva se jih je bal in je nanje lajal že od daleč. Ko sva jih šla pogledat od bližje, jih je poskusil ugrizniti, nato pa ugotovil, da niso pretirano zanimive za igro, in je izgubil zanimanje.
Na morju je bil Biggie neverjetno priden. Ko je sam, postane povsem drug pes. Bil je edini pes na dopustu, zato ni imel potrebe po iskanju pozornosti. Brez težav je čakal med pitjem kave, ni ga motilo morje, kolesarji ali druge običajne motnje.
Ker zelo rad plava, sva se občasno s čolnom odpeljala na drugo stran zaliva, kjer ni bilo nikogar. Tam je lahko prosto tekal sem ter tja in skakal v vodo. Po vsakem kopanju ga stuširam, splaknem sol in ga posušim, preden gre v apartma, da ne bi zmočil polovice stanovanja.
Letos sva na parkirišču igrala tudi nogomet. V tem je postal pravi strokovnjak. Ko mu rečeš »vrzi«, žogo vrže proti tebi – včasih v glavo, največkrat v koleno. Potem mu jo odbiješ nazaj, on pa jo ujame z gobcem in tacami ter jo ponovno vrže visoko v zrak. Njegova najljubša žoga je ena poceni kitajska različica s trakovi, ki se je izkazala za odlično.
Edina resna težava na dopustu so bile mačke. Na morju so namreč mačke povsem drugačne kot doma. To pomeni, da sediš v lokalu, piješ kavo, poleg tebe pa se domača mačka brez najmanjšega strahu približa na pol metra od psa in ga preučuje. Lahko se usede meter stran in se mirno umiva. Skratka, neustrašne so.
Nekega dne smo bili v Orebiću, ko je Biggie pod avtom našel mačko. Ta je prišla izpod vozila, pihala vanj in hodila za njim. Biggie je bil na povodcu, Jure ga je držal in poskušal spoditi mačko, vendar ni odnehala. Imela je povsem resen namen napasti psa. Mislim, da je tudi Biggie dojel, kako resna je bila situacija, saj je od tistega dne dalje ob srečanjih z mačkami postal precej bolj previden.
Kasneje sem ugotovila, da na koncu zaliva živi cela kolonija mačk – najmanj deset. Sedijo ob cesti, na cesti ali spijo v grmovju ob njej. Z Biggijem sva nekaj dni hodila mimo njih in se je sčasoma popolnoma navadil njihove prisotnosti. Te mačke se ga preprosto ne bojijo. Umivajo se, poležavajo ali dremajo ne glede na to, kako blizu je pes. Mislim, da so izjemno spretne pri obrambi in zato nimajo razloga za strah. Ne morem reči, da sva težavo povsem odpravila, bilo pa je občutno bolje.
Ker naju je po dopustu čakalo tekmovanje v Avstriji, kjer so skoki pet centimetrov višji kot pri nas, sem letos prvič na morje vzela improvizirane skakalne ovire. Na vaškem nogometnem igrišču – hvala fantje! – sem vsako drugo jutro ob pol osmih trenirala približno pol ure.
Prve dni je bilo zanj vse skupaj zelo naporno. Naredil je nekaj skokov in sva že pospravila opremo. Potem je odšel plavat, pod tuš in na kavo z nama, preostanek dopoldneva pa prespal pod mizo v apartmaju. Sčasoma se je navadil vročine in začela sva izvajati lepe treninge čez celotno nogometno igrišče. Treningi niso bili dolgi, sva pa uspela dvigniti višino za tistih nujnih pet centimetrov.
Prepričana sem, da domačinom ni bilo povsem jasno, kaj počneva sredi poletja na njihovem igrišču, sem jim pa iskreno hvaležna, da so mi ga dovolili uporabljati. Na asfaltu takšen trening ne bi bil mogoč, drugod pa so bile večinoma same skale.
