Zadnji mesec sem ogromno razmišljala o kastraciji Biggija.
Glede na slabo izkušnjo s prvo kemično kastracijo sem te misli na začetku takoj odganjala. Zdelo se mi je noro, da bi šla še enkrat skozi nekaj, kar nama je prvič tako obrnilo življenje na glavo.
Potem pa sem ga vedno znova opazovala na sprehodih. Ko zavoha psičko, obstane kot teliček, iz gobčka mu začnejo teči sline in v tistem trenutku popolnoma ogluši. Svet okoli njega ne obstaja več.
Po eni strani sem hvaležna, da na agility tekmah s tem nimava težav. Ko pride na vrsto tek, mu agility še vedno pomeni toliko, da preklopi in odteče svojo progo. Tudi če je tik pred njim stala najbolj simpatična in ravno prav dišeča pasja dama.
Ampak vseeno … to nenehno vohljanje, slinjenje in izgubljanje glave zaradi vonjav me je začelo vedno bolj motiti.
Prejšnji vikend sem veliko brala, googlala in razmišljala. Na papir sem si postavila argumente za in proti. Na koncu sem sprejela odločitev – še enkrat poskusiva s kemično kastracijo.
Še danes nekako nočem verjeti, da bi samo kemična kastracija povzročila tako ogromno spremembo v njegovem vedenju. Težko mi gre v glavo, da lahko nihanje hormonov iz najbolj prijaznega kosmatinca naredi pravega zmaja. Zato še vedno mislim, da se je moralo takrat poklopiti več različnih stvari, da je prišlo do tako hude reakcije.
Odločila sem se, da to naredimo konec poletja. Če bo res hudo, bomo večinoma doma. Na daljši dopust tako ali tako ne gremo, kakšen krajši izlet pa bomo že prilagodili. Tudi z jesenskimi agility tekmami sem se sprijaznila – če bo sprememba prevelika, jih bova pač izpustila.
Nekje globoko v sebi pa vseeno upam, da sem se v tistih šestih mesecih z močno reaktivnim Biggijem naučila toliko trikov, načinov in preusmeritev pozornosti, da bom tokrat znala odreagirati hitreje in bolje. Pravzaprav prvič verjamem tudi vase.
Ko sem vse skupaj premislila, sem napisala veterinarju. Njegov odgovor me je kar presenetil. Rekel je, da pričakuje enake težave kot prvič. Zato se je odločil, da Biggiju čip vstavi na otipljivo mesto, za vsak primer, če bi se odločila, da ga odstranimo.
Priznam – s tem mi je spet naselil velik dvom.
Potem je prišel četrtek. Dan D.
Cel dan sem premlevala, ali naredim prav. Na srečo sem imela še en dolg in zelo tehten pogovor s Tino iz Pasjega Šolarja. Tina, hvala. Tvoje mnenje mi res veliko pomeni.
Tudi midve sva prišli do istega zaključka – da je vredno poskusiti še enkrat.
Potem sem se vprašala: komu sploh dokazujem, da je kemična kastracija povzročila tisto reakcijo? Sebi? Drugim? Verjetno malo obojim.
Kakorkoli sem obračala, sem se odločila za ponovni poskus. Upam, da bo pomagalo že to, da je dve leti starejši, da ni več pasji najstnik. Da sva reaktivnost v tem času odpravila in da ni več tako prestrašen ob vsaki nepričakovani stvari.
Med vsem razmišljanjem sem za mnenje vprašala tudi ChatGPT. Predlagal je zdravilo za prvih štirinajst dni, ko po vstavitvi čipa hormoni najprej še narastejo in lahko pride do tako imenovanega »flare-up« obdobja.
To sem pošteno povedala veterinarju in ga vprašala, ali je takšna terapija sploh na voljo v Sloveniji. Vesela sem bila, da je bil odprt za moj predlog – zdravilo je imel in naju je dodatno opremil s terapijo za prvih štirinajst dni.
Zdaj res upam, da bo rezultat drugačen.
Že zato, ker sem tokrat pripravljena. Reakcija me ne bo presenetila. Prve znake bom verjetno opazila veliko prej, ker mislim, da sem jih prvič spregledala – preprosto zato, ker nisem pričakovala, da se lahko zgodi kaj takega.
Če ne drugega, imam tokrat načrt A, B in C. Vem, kako se bomo lotili stvari, če bo šlo narobe. In prepričana sem, da bo vse skupaj bolj mirno in bolj premišljeno kot prvič.
Nekje v meni pa še vedno ostaja en majhen strah.
Da sem mogoče naredila napako.
In res iskreno upam, da mi tega testa ne bo žal. ❤️
