Včeraj sva bila z Biggijem na tekmi na Ptuju. Obnašal se je enako kot na zadnjih tekmah, ni bilo nič posebnega. Na startu je imel pred seboj dva belgijska ovčarja, kar zelo slabo prenaša. Zaradi slabe izkušnje se v primeru, da se mu preveč približajo, zažene. K sreči je bila ena psička in ni bila borbeno nastrojena, tako da sem se lahko pred startom približevala in oddaljevala, ko mu je postalo neprijetno. Tako sva prišla že zelo blizu, brez da bi odreagiral nanjo.
Teka sta bila zanimiva in sta pokazala vse moje napake ter tisto, česar se še nisva naučila. Tako imava za cel teden polno izzivov, da se naučiva vse možne »okroge« iz vseh možnih strani.
Danes smo imeli dan za sprehod in smo šli v Tamar. Srečevali smo pse in ljudi, pa je vse potekalo brez posebnosti. V Planici so trenirali ragbi in je en fant z žogo pritekel blizu Biggija. To ga je vznemirilo in se je zagnal. Težko rečem, ali je to že povezano s kemično kastracijo, ker tam še nikoli niso igrali ragbija in je res pritekel z veliko hitrostjo proti psu.
Doma pa se je začelo nezaželeno obnašanje. Na vrtu je samo spremljal, kaj ropota, in vse ga je zmotilo. Dron, ki je letel nad sosednjo hišo, cviljenje otrok na parceli višje, potem tekači na rolkah, ki so trenirali mimo hiše (pa velikokrat trenirajo mimo hiše). Zdelo se mi je, da je bil veliko bolj nervozen, zato sva ga raje dala kar v hišo.
Ob večernem treningu pa nisem zaznala, da bi imela kakšne težave. Lepo je sodeloval, tako da upam, da je bila tista reakcija samo slab dan in ne napoved ponovnega razpada sistema.
Res pa je, da sem zdaj pozorna na vsako najmanjšo spremembo v vedenju in takoj odreagiram. Mogoče prvič, ko sploh nisem pričakovala tega, niti nisem opazila prvih sprememb. Opazila sem jih šele, ko je bilo vedenje že zelo neprimerno.