Biggie je šel na svojo prvo agility tekmo v letu 2025 – drugo tekmo v nivoju 1. Na tekmo sva šla sama, z nama je bil le fotograf Maks. Kobi je ostal doma, ker nisem vedela, kako bo Biggie reagiral, in si nisem želela dodatnih stresov.
Tisti, ki naju spremljajo, vedo, kaj vse sva morala narediti, da sva sploh prišla do točke, ko lahko Biggie sodeluje v takem okolju. Včasih ni prenesel, da je zaprt v boksu, medtem ko drugi psi tečejo. Lajal je, cvilil, uničeval boks – in ob tem spravljal še Kobija ob živce.
A zdaj … je bil miren. V boksu. Brez lajanja. Brez nemira. Zame je bila to največja zmaga dneva – ne rezultat, ne hitrost, ne točke – ampak to, da je mirno čakal. To je bil dokaz, da delo čez zimo ni bilo zaman. Da smo se res premaknili.
Ko sem ga vzela iz avta, je bil igriv, vodljiv, sproščen. A približno 15 metrov pred štartom se še vedno spremeni – adrenalin ga preplavi, spremeni se v »morskega psa«: laja, skače, ne sliši ničesar. A midva sva že premagala 100 metrov – teh zadnjih 15 bova tudi.
Na prvem teku sva bila takoj diskvalificirana – Biggie ni šel na palisado. Realno: sva jo premalo trenirala. On ni bil pripravljen, jaz sem pričakovala preveč. Učiva se.
Drugi tek je šel bolje, a sem po mnenju Mirje (in tudi po svojem občutku) delala preveč napak jaz. In zato vem, da moram zdaj izkoristiti vsako priložnost za trening – ne le, da se uči pes, ampak da se učim jaz.
Ker če želim, da on dela samozavestno in mirno, moram biti tudi jaz jasna, mirna in zbrana. On sledi meni – moji energiji, mojim gibom, moji prisotnosti.
Biggie je mlad pes, poln energije. In z energijo, ki se ne zna še vedno popolnoma usmeriti. Včasih je res težko delati s tem, kar prinaša. Ampak zdaj vem – ni nemogoče. Samo drugače. Po korakih. Z ogromno potrpežljivosti.
Za naju je bila ta tekma več kot samo rezultat. Bila je ogledalo. Pokazala je, koliko že znava. In kaj naju še čaka.
In jaz verjamem – bova zmogla.
