Biggie gre na svoj prvi izpit iz pasje poslušnosti. Po enem letu šolanja – s premori, z uporabo vseh znanih in tudi meni prej neznanih metod, z iskanjem po vseh mogočih spletnih virih, kako umiriti psa, kako delati z njim – je napočil dan, ko sva se postavila na izpitno polje.
In Biggie je vedel, da se gre zares. Ko se gre zares, zna – hodi, dela, posluša, se odziva. Kot da bi hotel pokazati, da zna, samo mora imeti pravi razlog. Rezultat? Odlična ocena.
A ta ocena ni tisto, kar mi največ pomeni. Vem, da sama ocena še ne pomeni, da bo vedno lepo vedenje v vsakem okolju kar samo po sebi umevno. Kar me je zares razveselilo, je bil zapis na koncu ocenjevalnega lista. Bil je topel, iskren in čutila sem, da je bil napisan s srcem – kot iskrena potrditev enoletnega trdega dela.
Ker to ni bilo zgolj delo. Na trenutke je bilo pravo garanje. In čeprav imamo doma že več psov z opravljenimi izpiti iz poslušnosti, z vsemi se je delalo, z Biggijem pa je bilo … drugače. Težje. Nepričakovano. Z reakcijami, ki jih nisem znala predvideti, in z občutki, ki jih prej še nisem poznala.
Zato ta izpit zanj ni samo kljukica. Je simbol vztrajnosti, potrpljenja, sprejemanja – in predvsem povezanosti, ki sva jo zgradila na poti.
