Danes smo se vsi skupaj odpravili na tekmovanje v Celovec. Ker je Biggie pred štirinajstimi dnevi zelo lepo prenesel tekmo na Ptuju – mirno je počakal v boksu in lepo sodeloval – sem se odločila, da gresta danes oba.
Maks je bil tokrat naš fotograf, mi pa smo se osredotočili na tekmovanje. Tekmovanje je imelo dve progi – en agility in en jump tek – kar je bilo za oba psa bolj zabavno in razgibano.
Kobi letos ni imel veliko treningov, zato je bil ta nastop bolj namenjen njegovemu veselju in temu, da ga ne puščamo doma. Poleg tega je včeraj praznoval 8. rojstni dan, kar me je še dodatno spomnilo, da se počasi približuje čas, ko bo začel opuščati svojo tekmovalno pot. Letos bo verjetno še nastopil na nekaj tekmah v 2. kategoriji – če bo njegovo počutje v redu. Če ne, bomo brez slabe vesti rekli da je bilo dovolj. Danes je Kobi lepo tekel, a se že pozna, da težje skače – nujno bo treba doma narediti kakšen bolj ciljan trening. Pri agility progi ga je zmedel tunel, ki je bil takoj za slalomom – in tudi moje vodenje ni bilo ravno brezhibno. Ampak Kobi je užival, kar je tisto, kar šteje.
Biggie pa je imel danes dan za žur. Za ovire očitno še vedno meni, da so bolj priporočila kot pravila. Najprej je kar skočil iz guge (ker zakaj ne?), nato je bil v slalomu prehiter, da bi ga dejansko naredil – vzel je dva količka skupaj. Palisado je vseeno lepo naredil, potem pa kar mimo mostu. V drugem poskusu pa je že pokazal boljšo sliko – na mostu je naredil krasno cono, kar mi je dalo malo upanja.
Na tekmovanju je bilo ogromno psičk v času gonitve, zato je imel Biggie ob prihodu polne roke – oziroma nos – dela. Nos ni šel iz tal. Pred tekmovanjem sva zato šla na dva daljša sprehoda, da se umiri. A jutranji sprehod ni bil najboljši, ker naju je napadel jazbečar. Skočil je naravnost v Biggija, nič kaj prijazno. Takoj sem reagirala, umaknila Biggija za sebe in se postavila med psa, dokler ga njegov lastnik ni dvignil. Zelo mi je bilo žal – Biggie je že tako nezaupljiv do manjših psov, zdaj pa je ta izkušnja samo še potrdila njegov dvom. A moram reči, da se je kasneje na sprehodu lepo obnašal do ostalih psov – brez izpadov.
Ko pa pride na vrsto parkur, postane Biggie čisto drug pes. Skače in laja, komaj čaka, da pride na vrsto. Zanimivo pa je, da ko mu odpnem ovratnico – kar je zanj znak, da zdaj res greva – takrat se umiri. Stoji mirno in čaka, da lahko začne. Ta trenutek me vedno navduši.
In kar je najbolj pomembno – med tekom ga nič ne zmoti. Ne goneče psičke, ne ostali psi ali ljudje ob robu parkurja. Ko teče, je njegov fokus popoln. Ta sposobnost osredotočenosti je nekaj, kar zelo cenim in mi daje upanje za naprej.
(📸 Posnetki so priloženi.)