Ker je bilo slabo vreme, je trening agilityja odpadel. Ko sva bila že na Jesenicah, sem se odločila, da poskusiva srečo s treningom mimo električnih skirojev – to je stvar, ki jo celo zimo nisva srečala, a je bil Biggie lani zelo reaktiven nanje. Ko je zaslišal električni skiro, se je z vso močjo zakadil proti njemu, še posebej, če naju je skiro prehitel in ga nisva pričakovala.
Lani jeseni nam je Ksenija posodila skiro, da smo doma vadili. Ko je Biggie ugotovil, da se mimo njega vozi Maks, se ni več reaktivno odzival – bil ga je vesel, skočil k njemu, a ni več kazal reaktivnosti. Od takrat skiroja nisva več srečala.
Na Jesenicah sva najprej na Čufarjevem trgu srečala enega skiroja, ki je šel mimo nekoliko bolj od daleč. Biggie ga je samo pogledal. Kasneje sva opazovala dva skiroja, ki sta se peljala mimo, prav tako brez težav. Nazaj grede do železniške postaje naju ni nihče prehitel, zato sva se pri Murki na parkirišču ustavila na travi in čakala, da pride kdo mimo. Dva fanta na električnem skiroju sta se peljala mimo – Biggie ju je gledal, a se ni zagnal. Za konec sva šla še do sodišča in nazaj. Tam naju je en skiro prehitel in Biggie se ni zagnal.
Biggie je bil na dvojnem povodcu, za vsak primer, če bi en povodec popustil. Ko sem videla, da prihaja skiro, sem ga na kratko prijela, da nikakor ne bi mogel priti do skiroja. Vse sem prilagodila njegovi varnosti.
Ker je bil zelo priden, sva imela s sabo posebne priboljške – večje in zelo dišeče. Vsakič, ko se je lepo obnašal ob srečanju s skirojem, je dobil priboljšek.