Danes je prvi dan počitnic in hkrati eno leto, odkar smo začeli z resnim delom z Biggijem. Takrat sem prvič zares dojela, da vse, kar sem se do takrat naučila o psih, pri njem preprosto ne deluje. Vse izkušnje, ki sem jih imela, so bile skoraj brez teže. Bila sem prisiljena iskati nove poti, nove pristope, kako umiriti psa.
Najbolj presenetljivo pri Biggiju je, da je večino časa neverjetno miren, prijazen pes – z mehkim pogledom, sproščenim telesom, mahajočim repom. Vesel je vsakega človeka, ki ga sreča. A potem… se zgodi preklop. Recimo – zagleda mačko. In v delčku sekunde gre iz nič v popolno rdečo cono. Borba. In iz te cone ga ne spraviš kar tako. Tudi če se zgodi v nekaj sekundah, traja dolgo, da se umiri.
Zaradi lanske izkušnje sva se z Juretom letos odločila, da vsak vozi enega in vsak prvih nekaj dni dela individualno. Jaz z Biggijem posebej, da zmanjšava možnosti za sprožitev.
Zjutraj sem ga peljala na dolg sprehod. Potem sva se pridružila Kobiju in Juretu v lokalni kafetariji – prvi poskus kave. Biggie se je lepo ulegel, vse je bilo mirno. Prvi vtis – super. Na sliki je sproščen pes pod mizo, leži in nič ga ne zanima.
A potem, iz nič: Biggie se izstreli. V lokal vstopi družina z mlajšim fantom – in Biggie »poči«. Glede na moč reakcije dopuščam možnost, da je v bližini bila tudi kakšna mačka – in te pa so Biggijev sprožilec št. 1. V vsakem primeru – šok. Prvi dan počitnic in že sva šla eno leto nazaj. Vse, kar sva zgradila, se je v tistem trenutku zdelo zaman.
Domov sem šla potrta. Razmišljala sem, kako naj naredim plan, da ta čas izkoristim za prevgojo.
Vsako jutro greva na dolg sprehod. Po sprehodu gre plavat, potem pod tuš, nato počitek. In nato spet v vas – sama, brez Kobija. Hodila bova na kavo. Počasi, postopno. Biggie bo imel dvojni sistem zapenjanja, da zmanjšam možnosti, da se mi iztrga.
Vsakič, ko pride tak nepričakovan zagon, me stisne. Počutim se, kot da nisem dovolj dobra, kot da sem nekaj spregledala. A potem si rečem – to je naš pes. Naša odgovornost. Z njim želimo potovati, biti skupaj. In nimam druge izbire, kot da ga naučim, kako preživeti v tem svetu.
Na dopustu imam čas. In verjamem, da bova spet prišla do tiste kave, kjer bo pes ležal pod mizo, jaz pa bom z nasmehom srkala kavo.