Danes smo šli na večerni sprehod. Z Juretom sva imela vsak enega. Ko smo iz zgornje ceste, kjer je bolj mirno, hodili proti vasi, je Biggie postajal nemiren. Vohljal je in skakal sem in tja. Ker smo bili skupaj, nisem delala korakov nazaj, temveč sem ga samo poskusila umiriti. Napaka. On je očitno točno vedel, da so tam mačke in jih je iskal.
Ko je zagledal na drugi strani nekoga s palico, se je samo zagnal. Najraje bi ga pretepla na sredi ceste. Zdelo se mi je, da nismo v celem letu naredili nič. Spet je v tujem okolju, preplašen in reakcija je spet napad.
Obrnila sva nazaj proti apartmaju. Ob obali je hodil mirno, na spuščenem povodcu, brez vseh težav. A slab priokus je ostal, in sem šla v apartma delat plan za naslednje dni.
Všeč mi je, da je tukaj veliko psov, ki jih srečujemo. Z nekaterimi ima prijateljske odnose, druge ignorira, ga pa še vedno raje primem na kratko, ko prihaja pes. Večji izziv je, če imam oba. Ker potem eden drugega “kurita” in je potrebno biti zelo pazljiv. Sploh Kobi večkrat cvili, ko srečamo kakšno psičko. Tudi na povodcu hodi Kobi slabše kot Biggie. Tako, da bi potrebovala še nekaj vaje, vsak na svoje, da se ju uskladi. Če hodim z obema se ustavljam, če vlečeta in ne grem naprej. Obračam nazaj, naredim nekaj korakov in gremo naprej šele, ko ne vleče. Če sem dosledna se umiri. Samo moji sprehodi so mal naprej, pa mal nazaj – kam daleč ne pridem.