Če mi le uspe, se z Biggijem vpiševa na urbane sprehode, ki jih organizira Pasji šolar – Tina Šolar. Ti sprehodi so zanj izjemno dragoceni, saj so skoraj vsakič v družbi novih psov, ki jih ne pozna. To pa pomeni, da se mora umiriti, začeti sodelovati z mano in ostati prisoten kljub vsem dražljajem okoli sebe.
Večerni predpraznični sprehod po Kranju je bil za naju velik izziv. Kljub temu sem se odločila, da poskusiva – pa čeprav samo za kratek čas in kolikor bo šlo. Prvi izziv je bil že sam nočni sprehod, saj se Biggie teme še vedno precej boji. Poleg tega je bil prostor zanj popolnoma neznan, saj v Kranju še nikoli ni bil.
Ko sva parkirala, je bil že povsem vznemirjen. Zadnje čase je pretirano navdušen nad nasprotnim spolom in če zazna vonj psičke – mislim, da sploh ni pomembno, ali je godna ali ne – preprosto “pade noter”. Gobček na tla, sline mu tečejo, okolica pa v tistem trenutku zanj ne obstaja več.
Na poti proti mestu sva se zato večkrat ustavila in naredila nekaj korakov nazaj, da se je vsaj malo umiril. Ko nama je to nekako uspelo, sva prišla do mostu, polnega ljudi, psov, otrok, koles, vozičkov in vsega mogočega. Biggie je zagledal ograjo in spodaj vodo. Še dobro, da je bil na povodcu, saj sem imela občutek, da bi v tistem trenutku brez pomisleka skočil čez ograjo, kljub višini.
Ko sva prišla do skupine, je bil že popolnoma pretirano navdušen. Hitro je dihal, sline so mu tekle iz gobčka, pogled mu je begal na vse strani. Čutila sem njegovo napetost in notranji nemir – tisto stanje, ko je samo še korak do tega, da se zažene proti psu, ki pride mimo. Sredi ene od vaj se je res nenadoma zagnal, a sem ga uspela zadržati.
Nato smo šli po ozki ulici, kjer bi on najraje samo vohal in označeval. Vsaka vaja mu je bila odveč, vse, kar si je želel, je bilo raziskovanje vonjav. Na koncu ulice smo delali vaje na nizkem zidu. Tam je že nekoliko sodeloval, čeprav ga je zmotil električni skiro. Zanimivo, kako v običajnem okolju to zanj ni več težava, v urbanem stresu pa ga tudi to hitro vrže iz ravnotežja.
Počasi se je začel umirjati. Začel je sodelovati, mimoidoči psi ga niso več metali iz tira, pse iz skupine pa je začel sprejemati kot “svoje”. Pri eni izmed trgovin je bil privezan manjši pes. Počasi sva se približevala in oddaljevala. Mali kuža se je jezil in lajal, Biggie pa je imel lahko spuščen povodec. To sem izkoristila za vajo mirnega in prijaznega vedenja ob drugem psu.
Na koncu smo delali še vaje na trgu. Biggie je moral ležati, jaz pa sem šla pozdravit pasjo sošolko, ki je stala nasproti. Rokovali sva se in se vrnili vsak k svojemu psu. V naslednji vaji smo se pozdravili še s psi – no, Biggie bi bil najraje prvi, zato sem morala nekajkrat ponoviti, da sva uspela vsaj približno mirno pozdraviti lastnico. Za zaključek so psi ostali na prostoru, mi pa smo naredili krog okoli njih. Za vsak slučaj sem držala dvignjeno dlan, tako kot na startu pri agilityju, da je vedel, da mora počakati. In je – lepo je ostal na prostoru.
Po koncu so nekateri odšli še na kuhano vino. Sama se še ne počutim dovolj suvereno, da bi šla z Biggijem v lokal, kjer bi sedela z drugimi psi in bi mimo hodili še tretji. Zato sva naredila še kratek sprehod po mestu, malo vadila na stopnicah in se nato mirno odpravila domov.