V okolici Rateč nekatere tekaške proge še niso urejene in so zato ostale peš poti, kar nas zelo veseli. Ko čez vse poti uredijo tekaške proge, se nam namreč precej zmanjša možnost mirnih sprehodov.
Včeraj sva šli z Damjano do velikanke. Ko sva šli dopoldne okoli desete ure, tam še ni bilo nikogar in sva lahko povsem normalno hodili po cesti. Ko sva se vračali, pa so tekači že zasedli pešpot in s smučkami dobesedno zvozili cesto, tako da je bila skoraj videti kot prava tekaška proga. Če sva želeli priti nazaj proti domu, sva morali hoditi med tekači.
Kobi na začetku ni bil najbolj navdušen, zato sem ga pripela na povodec. Hodili smo celo pot, tekači so vozili tik ob nas, a ni bilo nobenih težav. Biggie je bil miren. To me je res iskreno razveselilo.
Ker je šlo včeraj tako dobro, sem izkoristila še današnji dan in peljala Biggija po isti cesti proti vasi. Namen je bil vaditi hojo na povodcu, medtem ko so naju tekači prehitevali – kar je za avstralce velik izziv, saj zelo radi ustavljajo vse, kar je hitrejše od njih. Tokrat sva celotno pot prehodila uspešno in mirno.
Nato sva šla še vadit ob cesti proti vasi in uspela sem posneti, kako umirjeno Biggie zdaj opazuje tekače. Pred enim letom si tega sploh nisem znala predstavljati – takrat sva morala biti več metrov stran od tekaške steze, da jih je lahko sploh gledal brez reakcije. Če sva se preveč približala, se je ustrašil in zagnal. Letos s tem res nimava več težav.
Ker mu še vedno ne zaupam povsem, je bil na fleksiju, da ga lahko po potrebi ustavim. Na posnetku je na povodcu, ko se približuje tekačem, in odpet takrat, ko išče žogico.