V soboto sva z Biggijem popoldne odšla na agility tekmo v Ljubljano. Dopoldne sem imela občutek, da imam na voljo preveč časa, zato sem se lotila vsega mogočega, dokler se nisem končno odpravila na tekmovanje, ob tem pa sem imela ves čas občutek, kot da že zamujam. Ker so bile na sporedu kvalifikacije za svetovno in evropsko prvenstvo, smo enkarji prišli na vrsto šele na koncu, ko se je tekmovanje že iztekalo.
Barbara nam je postavila dva zelo lepa parkurja. Prvi je bil nekoliko enostavnejši, vendar je Biggie žal podrl eno palico in naredil prestop na palisadi. Drugi tek je bil bolj zavit in že na ogledu sem v njem videla nekaj zahtevnejših delov, a jih je Biggie brez težav premagal. Spet pa se je ponovil prestop na palisadi. Med tekom me je res lepo poslušal in me večkrat prijetno presenetil s svojo samostojnostjo. Na določenih delih je suvereno oddelal progo, po skoku se je sam odločil za obrat na naslednji skok, namesto da bi zavil v tunel. Samostojno je opravil tudi gugalnico, nato pa brez težav nadaljeval v tunel, a se je žal znova pojavil prestop na palisadi.
Kljub temu je tek z njim resnično užitek, saj me posluša in so skupni nastopi z njim vedno v veselje.
V nedeljo sva se z Damjano odpravili na daljši pohod, ki se je na koncu raztegnil v štiri ure aktivne hoje. Kobi je zaradi okrevanja ostal doma, z nama pa je šel Biggie. Bil je zelo poslušen, ubogljiv in vodljiv. Ko sva se vračali po travniku med konji, me je posebej presenetilo, kako kljub svoji reaktivnosti vedno pogosteje premisli situacijo. Najprej se je ulegel na travo in z razgledne točke opazoval konje. Nato se je obrnil in se odločil hoditi med nama. Ker konji niso kazali zanimanja zanj, je na koncu spet odšel nekoliko stran, sedel na travo in jih mirno opazoval.
