Ta vikend sva imela kar naporno tekmovanje. V petek sem se prijavila v Celovec na večerno tekmovanje. Me že malo skrbi, da Biggie misli, da sva postala avstrijska tekmovalca, saj je večina najinih tekmovanj v zadnjih dveh mesecih potekala v Avstriji. K sreči imam Celovec blizu in tam se počutiva že skoraj kot doma.
Popoldansko tekmovanje se je začelo ob 17. uri. Prijavljenih je bilo okoli 50 tekmovalcev in bilo je res luštno. V Celovcu se še vedno teče enkrat agility in enkrat jump. Na začetku mi je bil jump kar malo problem, ker ga pri nas skoraj ne tečemo. Sedaj sem se ga že navadila, tudi Biggie je postal bolj vodljiv in pri skokih manj hiti.
Na tekmovanju sva srečala tudi kokoš, ki se je sprehajala ob parkurju. Pričakovala sem malo več reakcije, ampak Biggie jo je samo gledal. Tudi kokoš je bila več kot očitno vajena psov, tako da sva se povsem mirno sprehodila mimo nje.
V soboto sva šla na tekmovanje v Lesce, kjer sva prvič tekmovala v A2. Žal sem po nesreči izbrisala posnetek, kar mi je še posebej žal, ker je bil tek res lep.
Tik pred najinim drugim tekom so zaradi dežja tekmovanje prekinili. Kar nekaj časa smo čakali, vse je bilo mokro, jaz pa sploh nisem vedela, ali naj grem na start ali ne. Na koncu sem šla, ampak zelo neodločno. Seveda je bil potem neodločen tudi Biggie in vse skupaj je bil bolj en hiter trening po parkurju kot pravi tek.
V Lescah je Biggie opazil tudi eno zastavo in začel lajati vanjo. Sedaj sem na to njegovo reaktivnost že malo bolj pripravljena in ukrepam takoj. Ko pokaže prve znake, ga takoj popravim, umirim, odmaknem, preklopim na igro – karkoli, samo da se vedenje ne začne stopnjevati.
V nedeljo pa sta imela oba posebna sprehajalca. K sreči sta vodljiva, Biggie pa se z obema zelo rad igra nogomet. Tudi žogice jima z veseljem prinaša. Tako je imel po napornem tekmovalnem vikendu še malo drugačne nedeljske zabave.
