Danes se je na agilityju že kar dobro videlo, da ima Biggie posledice kemične kastracije. Na prvi tek ga nikakor nisem mogla pripeljati umirjenega. Zaganjal se je na vse strani, tako kot je to počel pred dobrim letom, in žal ni pomagalo prav nič. Igrače niti pogledal ni. Zato je temu primerno tudi prišel na štart precej razburjen. Saj na štartu sedi in začne poslušati, samo kaj, ko njegove noge še vedno malo prehitevajo njegovo glavo. 🙂
V prvem teku je naredil res lepo cono na mostu, potem pa ga je obrat okrog nazaj čez skok čisto zmedel. Seveda bi bilo zanj precej lažje, če bi bila jaz dovolj hitra in bi prišla pred njega, ampak žal nisem. Po palisadi je skočil direktno čez skok, namesto da bi šel okrog. Trudila sem se predvsem, da mu ne bi zaprla pogleda na skok, sem pa pri tem naredila drugo napako. 🙁
Drugi tek pa – popolnoma drug pes.
Že pred štartom se je igral z igračo, do začetka je prišel umirjeno in zelo lepo čakal na moje povelje. No, pri »tri« sicer že dvigne rit, ampak čaka, da rečem »ajde«. Midva imava namreč svoj sistem: štejem mu »ena – dva – tri« in šele na »ajde« sme štartati. Tako imam tudi jaz dovolj časa, da pridem na svoje mesto. Če slučajno kdaj odleti že pri »tri«, sem vsaj tam, kjer moram biti. Moram priznati, da nama ta sistem res prinaša precej bolj mirne začetke in predvsem manj možnosti, da bi že na začetku odletel mimo mene.
Nato je lepo počakal na gugalnici. Še vedno ga tudi na tekmi včasih namenoma pustim malo dlje čakati. Potem tunel, most in po mostu ponovno isti obrat nazaj. Tukaj je dobil kazenske točke za izogibanje, prej pa še kazenske točke, ker ni naredil cone na mostu.
Iz tunela je potem res lepo obrnil stran od mene, naprej lepo našel slalom in parkur odtekel do konca.
Na koncu sva bila v tem teku četrta. Če bi ga na gugalnici pustila čakati kakšno sekundo manj, bi bila mogoče še kakšno mesto višje. Ampak trenutno mi je precej pomembneje, da je gugalnica zanesljiva in da na štart pride z glavo pri stvari.
Predvsem pa je bila razlika med prvim in drugim tekom ogromna. V prvem sem imela občutek, da imam spet tistega Biggieja izpred dobrega leta – polnega energije, ki je nikakor ne zna spraviti na pravo mesto. V drugem pa je bil spet moj Biggie: igral se je, poslušal, razmišljal in delal z mano.
In prav drugi tek mi je pokazal, da kljub trenutnemu hormonskemu kaosu nisva izgubila vsega, kar sva v zadnjem letu naredila.