Jure že od začetka pravi, da Biggie veliko slabše vidi. Res je, da vidi slabše kot Kobi, ampak Kobi vidi tudi veliko bolje kot večina naših psov, kar smo jih imeli. On vidi daleč v daljavi srno – tudi če se ne premika, ve, da je srna.
Biggie je ob prihodu na morje skočil na ograjo, proti leseni debeli korenini, ker je bil prepričan, da je mačka. Z gobcem je skočil vanjo in potem začudeno gledal, ker se ni premaknila. Takrat sva spet začela razmišljati, da nekaj z njegovim vidom ni v redu. V zadnjih desetih dneh sva ga veliko opazovala in se posvetovala s strokovnjaki. Ena od mojih učiteljic pasje vzgoje vedno pravi, da je treba izključiti vse bolezni, ki bi jih pes lahko imel. Njen nasvet je, da moramo psa peljati k veterinarju, če menimo, da bi lahko imel kakšno bolezen, in obvezno k strokovnjaku za vedenje živali, da pregleda, če bi psa lahko še kako podprli.
Vsakič, ko sem to slišala, sem si mislila – ja, kje naj pa takega najdem. Dokler nisem prejšnji teden na Facebooku zagledala objave Jasne Poznič, ki tudi tekmuje v agilityju. Šele takrat sem se spomnila, da je ona študirala pasje vedenje in da bo sigurno pravi naslov, da rečeva še kakšno o Biggiju. Poklicala sem jo in sva se dogovorili, da mi bo pomagala.
https://jogini.com/svetovanje/o-meni/
Včeraj mi je spet dal misliti – na travi ni pobral zelene žogice, ker je ni videl. Šele po iskanju jo je našel. Oba z Juretom opažava, da se bolj zanaša na nos kot na oči. Mogoče je zato tako lahko vodljiv, ko je sam – in zadnje čase je veliko lažje, ko ga opozorim, kdo gre. Vedno mu rečem, ko je še daleč: »kuža gre«, »muca gre«, »en gre«, »roler gre«… Ko mu rečem, takoj pogleda – in mislim, da se kasneje ne prestraši.
Danes smo na kolesarski poti srečali rolkarja in ni odreagiral, pa sem mu pustila dokaj spuščeno vrvico. Ko ga gledam in vidim, da je sproščen, da voha, da ne opazuje mimoidočega, mu upam pustiti tudi kakšen centimeter vrvice več. Sva pa še vedno odmaknjena od asfalta, tako da bi ga, če bi bilo potrebno, še vedno ujela.
Moje razmišljanje se tudi ujema s tem, da je takoj vznemirjen, ko postane vznemirjen Kobi. Ker sam ne zaznava stvari okoli sebe, se preventivno začne »boriti«, ko Kobi začne globoko dihati. Zato ga bom, takoj ko bo mogoče, peljala k veterinarju, da mu pregleda oči. DNK-analizo smo že naredili in tam so vse pregledane stvari negativne.
Spomnim se ga kot mladiča – brez zadržkov je skočil dol, ne glede na to, kako visoko je splezal na skalo. Sva ga oba lovila in se sekirala, da ne bo kje padel. Tudi to kaže, da morda ni dobro ocenil višine – kar bi lahko kazalo na slabši vid.
Glede na to, da teče agility in vidi ovire ter skoke, zelo slabega vida verjetno nima. Se pa nagibam k temu, da morda slabše vidi na določene razdalje ali ne razloči dobro barv. Zanimivo mi je, da se po tolikem času odpre čisto drug pogled na težavo.
Po posvetu z Jasno bom poskusila tudi s spremembo hrane. Če bom na tem področju našla kakšno povezavo z njegovim vedenjem, bom to še dodatno zapisala.