Danes ju je Jure peljal en krog, potem pa sva šla samo z Biggijem na kavo. V miru je šel do kavarne in nazaj. V kavarni je ležal. Umirjeno ležal. Tik pred prihodom na kavo je šel nasproti en odvezan kužek. Tu ogromno psov – predvsem mali psi – hodi odpetih okoli in rinejo v pripete pse. Ne moreš verjeti, samo njim je to normalno – da se psi sami zmenijo. No, meni ni, sploh pri Biggiju ne, ko ga želim zaščititi pred kakšno slabo izkušnjo, da ne bi bilo še slabše z njim.
Nasproti hodečemu psu sva se umaknila proti obali. Zdaj vedno opozorim Biggija – kuža gre (ali eden gre, avto, vse sorte opozoril imamo) – in potem je pri strani sedel, dajala sem mu priboljške in je počakal, da je kuža šel mimo. Kuža je šel, potem se je kakšna dva metra pred nama ustavil, si naju ogledal in nato odšel za lastnikom. Midva sva šla naprej, usedla sva se za kavo in Biggie se je takoj lepo ulegel na tla. Imela sva igro s priboljški, da jih ne sme takoj vzeti, in tako se je čisto sprostil pod mizo. Dala sem mu tudi eno manjšo kost za glodat. Tu si res ne lasti – kosti našima dvema lahko vzame, kdor želi. Tega, k sreči, ne čuvata.
No, ko je pojedel kost, je prišel en mini kuža iz druge strani, mimo njega – nekje dva metra stran – in šel mimo. Opozorila sem ga, preden je prišel, to se mi res izkazuje za zelo dobro: da pogleda in ni presenečen, ko zagleda psa. Biggie je jemal priboljške, kuža je šel mimo, sedel pred našo mizo in šel naprej. Vse je potekalo brez težav.
Potem se je iz trgovine vrnil prvi kuža – tisti, ki sva se mu prej umaknila – in se je odločil, da pride do Biggija. Seveda k riti – saj k pasji glavi se res ne hodi. Biggie je ležal, jaz sem ga nagrajevala, kuža je stal kakšen meter za njegovo ritjo in dolgo premišljeval, ali bi šel naprej ali k nama. Gospodar je stal zraven in gledal, kot da pes njega pelje na sprehod in ne on psa. Prosila sem ga, če lahko prime psa, pa ni bil preveč navdušen. No, nekako sta se odgujsala naprej po ulici.
Samo – Biggie je bil ves čas na tleh. Ležal je, ni skočil, ni jokal – nič. Odležal je, kar je bilo najbolj pomembno, in res sem vesela, da smo v teh 14 dneh naredili en konkreten napredek. Za nagrado je na poti do stanovanja še plaval. 🙂
V teh 14 dneh sta našo morsko vas vzela za svoj dom. Navadila sta se vseh pasjih in mačjih prebivalcev. Vonji na poti v trgovino ju ne vznemirjajo več in počutimo se že tako, kot bi hodili doma.
Jutri se vračamo. K sreči z vožnjo nimamo več težav in brez težav naredimo teh osem do devet ur vožnje. Prihajamo domov, kjer se je prijetno shladilo in vedno sta navdušena, ko prideta spet na vrt, kjer lahko svobodno tečeta in se lovita.
