Čez vikend sva imela dve agility tekmi v Ljubljani. Posebnost tega poligona je mivka, ki povsem spremeni pogoje – tako za psa kot tudi zame. Biggie čez ovire teče na polno, jaz pa imam občutek, da samo še “meljem” mivko in se precej počasneje premikam za njim. Razlika v gibanju je res izrazita, predvsem na ovirah, kot je most, kjer bi ga morala dohajati, pa ga realno ne morem.
V soboto sva odtekla en tek z diskvalifikacijo in enega z eno napako. Ni bilo idealno, ampak občutek ni bil slab.
Nedelja pa je bila bolj zanimiva. Prvi tek je bil spet disk, drugi tek pa res lep. Proga je bila po mojih merilih zahtevna, ampak jo je odtekel zelo lepo in predvsem – poslušal je moja navodila. To mi pomeni največ.
Pri prvem nedeljskem teku sem imela občutek, da je naredil napako na mostu, ker ga v tistem trenutku nisem dobro videla. Kasneje pa se je na posnetku jasno pokazalo, pa tudi sotekmovalci so potrdili, da je situacija izgledala drugače – čez cel most je lovil ravnotežje in je na koncu odskočil dol, da ne bi padel. V bistvu je situacijo rešil, ne pa naredil napake.
Ampak če potegnem črto – rezultat sploh ni glavna zgodba tega vikenda.
Največ mi pomeni nekaj čisto drugega. Biggie se je začel igrati pred štartom. In še več – drugi dan, ko sva prišla na isti poligon, sem se lahko z njim igrala že pred odhodom na parkur, ne šele po teku. To je zame ogromen napredek.
Počasi prihajava do tega, da bo povodec postal del igre. Da se bo z mano igral že pred štartom, ne pa da je fokus samo na okolici, psih in vsem, kar se dogaja okoli na tekmi.
Seveda ni šlo brez izzivov. V nedeljo sva imela ob odhodu s parkurja še eno neprijetno situacijo. Tekmovalka za nama je na parkur prišla z napačne strani in se znašla pri Biggijevi igrači – skupaj s svojim psom. Psi so se srečali, se malo povohali, bilo je tudi nekaj renčanja, ampak na srečo se je vse hitro umirilo in sta šla mimo brez konflikta.
Takšne situacije mi niso všeč. Ne zato, ker bi se zgodilo kaj hudega, ampak ker Biggie teh dodatnih dražljajev res ne potrebuje. Tekme so zanj že same po sebi zelo intenzivne in moj cilj je, da ga držim čim bolj v ravnotežju, ne pa da ga po nepotrebnem spravljamo čez rob.
Zdaj imava dva tedna pavze. Čas, da v miru trenirava. Fokus bo na novi metodiki za gugalnico in na tem, da most dokončno izdelava.
Občutek imam, da greva v pravo smer. Počasi, ampak končno stabilno.