Danes se je Jure odločil, da gre na test padal, ki ga je organiziral Klemen, in me povabil zraven. Odločila sem se, da se mu pridruživa z Biggijem — tokrat samo z njim. Oba psa enostavno ne gresta več z mano na takšne terene. Zaradi težav z rokami težko držim dva povodca, še posebej, če pride do kakšnega “neprijetnega srečanja”. Na tujem terenu si ju ne upam spustiti, z dvema fleksijema pa bi bilo vse skupaj res preveč naporno.
Je pa imel ta izlet še en namen. Biggie ima težave s padalci, zato se mi je zdelo idealno, da greva nekam, kjer jih bo lahko opazoval v realni situaciji. Brez pritiska, brez siljenja — samo, da vidim, kako se odziva in koliko ga lahko zamotim, ko se po nebu premikajo te njegove “leteče pošasti”.
Do vrha sva hodila dobro uro. Vmes sva se, kot se za naju spodobi, tudi malo izgubila — mislim, da vsaj dvakrat — ampak sva na koncu vseeno uspešno prispela na štart jadralnih padalcev. Ravno ko sva prišla gor, je ena od punc že štartala. Biggie na dvig padala in sam start sploh ni reagiral, kar me je res pozitivno presenetilo.
Se je pa slika hitro spremenila, ko je v daljavi zagledal padalca v zraku. Takrat se je precej razjezil. Umaknila sem se malo stran in izkoristila čas, da sem si uredila še svoje boleče prste. Vmes se je na štart z avtom pripeljal tudi Jure. Malo smo posedeli na klopci, fantje so dvigovali padalo in ga spuščali — Biggija pa to sploh ni motilo.
Preden je Jure odletel, sem se odločila, da greva midva raje peš nazaj dol. Nisem ga želela dodatno vznemirjati. Pot navzdol je bila prav prijetna. Biggie je bil zelo priden in sem ga na določenih delih tudi spustila, saj tam res ni bilo nikogar. Čisto druga zgodba kot pri nas doma, kjer imaš občutek, da za vsakim grmom nekdo čaka.
Odpoklic je delal lepo, spremljal je okolico, ampak je bil ves čas lepo vodljiv. To mi je bilo res v veselje gledati.
Spodaj sva šla še do cilja jadralnih padalcev. Tam je spet opazil padalce v zraku, jih nekaj časa opazoval, občasno zalajal, ampak — kar je meni največ pomenilo — ni šel v tisto pravo reaktivnost, ko jaz nimam več nobenega vpliva nanj.
Zdaj leži pod mojimi nogami in počiva. Očitno je bil več kot triurni pohod naporen tudi zanj.
In mogoče… tudi malo koristen.
