Danes smo imeli na obisku Nika in Zalo. Z Juretom sva se odločila, da gremo skupaj proti Tamarju. Že na začetku je bilo jasno, da bo to energičen izlet, Nik in Zala sta tekala naprej in nazaj po poti, glasna, razigrana, polna energije.
In prav zanimivo je bilo opazovati oba psa. Kobi je bil včasih precej netoleranten do takšnih dražljajev – glasni, hitro premikajoči se otroci so ga hitro vrgli iz ravnotežja. Z leti in predvsem s tem, ko smo dobili vnuke, se je to močno spremenilo. Danes ga takšne stvari skoraj ne zmotijo več. Biggie pa… kljub svoji hiperaktivnosti nikoli ni imel težav z otroki. Ne zanima ga, da bi jih “pasel” ali prevzgajal. On gre svojo pot.
Na poti sva jima pokazala še eno staro Kobijevo znanje – iskanje izgubljenih v gozdu. Razdelili smo se v pare. En par se je skril, drugi je držal psa in čakal. Ko je bil prvi par skrit, smo psa spustili, da ju poišče.
Zali je bilo ob tem kar malo neprijetno. Ko pes najde “izgubljenega”, mora začeti lajati, da vodnik ve, kje je. Kobi je to včasih delal zelo intenzivno. Tokrat pa je pokazal, da je tudi to znanje že malo zbledelo – en glasen lajež in to je bilo to. Dovolj, da je Jure vedel, kje sva.
Na poti nazaj sta Nik in Zala metala storže. Na začetku je bilo to zelo zabavno, potem pa sta se psa kar malo naveličala skakanja za njimi.
Potem pa trenutek, ko mi je zaledenela kri v telesu.
Biggie je ob poti nekaj zavohal. Ustavil se je, začel intenzivno vohati in riniti smrček proti nečemu. Kobi je pristopil, pogledal – in se takoj umaknil dva koraka nazaj. To me je v trenutku motilo. Takšna reakcija pri njem ni naključna.
In res – v naslednjem trenutku se je gad sprožil.
Usekal je proti Biggijevemu gobčku.
Biggie je v istem trenutku odskočil. Instinkt, refleks, atletika – vse v enem gibu. Verjetno ravno ta skok pomeni, da se je izognil ugrizu. Ni zajokal, ni bilo videti reakcije, ki bi kazala na zadetek, zato sem predvidevala, da ga ni zadel.
Začela sem ga klicati. Hkrati sem preverila, kje sta otroka – na srečo sta bila na drugi strani ceste, stran od kače. Jure je pritekel in, ko smo pse umaknili, je šel posnet gada.
Mene pa je v tistem trenutku zajela panika. Tako močna, da je moja ura prvič, odkar jo imam, sprožila SOS klic. Očitno je zaznala stres ali nenaden gib in “presodila”, da potrebujem pomoč.
Ko smo nadaljevali pot, sem Biggija ves čas opazovala. Navzven je bilo vse v redu, ampak občutka se nisem mogla znebiti. Ves čas sem imela v glavi, kako malo je manjkalo.
Doma pa druga slika. Biggie je bil poln energije, popolnoma normalen. Popoldne je preživel z Nikom in Zalo na vrtu, kjer sta jima metala žogice. Psi so bili navdušeni – kdo pa ne bi bil, če ti nekdo celo popoldne meče žogo.
In tudi otroka sta naredila svoj korak. Po igri sta ju že brez težav božala, ko sta imela psa dovolj teka.
Takšni dnevi te spomnijo, kako hitro se lahko vse obrne. In hkrati, kako pomembno je, da znaš opazovati – psa, okolico in tiste majhne znake, ki ti povedo, da nekaj ni v redu.
Danes se je končalo dobro. In to je na koncu tisto, kar šteje.