Dan po Maksovem maturantskem plesu sva imela že zgodaj zjutraj agility tekmovanje. K sreči je bilo eno bližnjih – v Naklo pri KD Naklo.
Biggie je bil pred štartom res precej umirjen. Ogrevala sva se v ograjenem prostoru, ki ga imajo v Naklem res dobro urejenega – dovolj, da ga tam upam tudi spustiti. Na tekmah namreč nikoli ne vem povsem, kako navdušen bo nad dogajanjem in kako zelo ga bodo zmotili tekmovalci pred njim. Včasih ga vse skupaj tako potegne, da bi najraje stekel na parkur še pred svojim nastopom in pri tem zmotil sotekmovalca. Ker vem, kako neprijetno bi bilo to za druge, se res trudim, da do tega ne pride.
Zato je tudi ogrevanje precej zahtevno. Včasih uporabljam dolg povodec, včasih igračo, ampak pred štartom še vedno ni dovolj fokusiran nanjo, da bi si upala z njim sproščeno čakati brez povodca. Na treningih poskušam marsikaj – doma ali na trening prostoru je pogosto odvezan in me lepo posluša. Tudi če steče stran, se hitro obrne in priteče nazaj k meni. Na tekmi pa si tega še ne upam preizkušati, ker mu v takem okolju še ne zaupam dovolj.
Oba parkurja sta bila zelo tekoča in dovolj jasna, da mi ni bilo treba priteči do vsake ovire posebej, kar je pri njegovi hitrosti res velika prednost. Žal pa je v obeh tekih preskočil cono, zato sva dobila novo domačo nalogo – ponovno učenje cone na mostu.
Ko sem prišla domov, sem takoj začela brskati po starih zapiskih, navodilih in DVD-jih ter še enkrat pregledala, kaj bi lahko spremenila. Spomnila sem se tudi na tarčo, jo poiskala in začela most graditi praktično od začetka. Zadnje dni doma res vsak dan trenirava most, različne vhode in izhode ter veliko ponavljava osnovne stvari. Upam, da bo naslednji teden že malo bolje.