Danes sva se z Biggijem popoldan odpravila na tekmo v Ljubljano. Ker so bile kvalifikacije dopoldan, je bil naš tek A1 šele po koncu kvalifikacij – časovnica ga je napovedovala ob 15:30. Tekmovanje je bilo v jahalnici, v kateri še nismo bili.
Biggie je imel že ob prihodu težave, saj so bili v okolici jahalnice konji, kar ga je zelo zanimalo. Večkrat sva šla ven in nazaj v avto. K sreči so zamujali s časovnico, tako da sva to lahko naredila večkrat.
Sodnica je bila Eva, ki nama je že tretji vikend postavila progo. Prvi vikend v Naklem je Biggie preskočil most. Ves teden sem trenirala most, potem pa je v Zagorju preskočil gugo. No, zdaj sem se res posvetila gugalnici, a sem malo pozabila, da je tekmovanje v jahalnici, kjer vse odmeva in se zelo slabo sliši povelja.
Biggie je bil pred prvim tekom zelo nemiren. Zagnal se je v vse živo in ga je bilo težko umiriti na vhodu v dvorano. Tako nemiren ni bil že dolgo časa in sigurno je zaprt prostor naredil svoje. Na štart še vedno ne prideva kot partnerja, temveč jaz prisrfam za psom na štart. Ne morem reči, da mi je to všeč, ampak si ne morem privoščiti, da bi vsi tekmovalci čakali mene, da pridem na štart z umirjenim psom – ker bi to trajalo več kot dvajset minut. Tako jim ta del prihranim. Trenirava na treningu, tam gre že fajn, ampak na tekmi je pa čisto druga pesem.
Današnja teka sta bila lepa, tekoča in Biggie je naredil vse cone (res pohvalno), ubogal je, tekel naprej … res sta bila dva lepa teka, vsak pa z eno napako. V prvem je bilo izogibanje, v drugem pa je padla ena palčka. Ampak teka sta bila res lepa in tekoča, Biggie pa je kljub odmevu dobro tekel.
Dosegel je skupno drugo mesto, kar je njegova najvišja uvrstitev na tekmovanjih.
Kobi je bil recimo v jahalnici čisto zbegan – sploh ni mogel teči, ker ni slišal povelj, postal je nemiren in jezen name. Tako da z njim nikoli nisem rada tekla v jahalnici.