Danes sva se odpravila na tekmo v Zreče. V prvem teku sem si progo dobro ogledala, a se je nato pri štartu vse malo zapletlo. Pred mano se je postavila punca, zato sem sklepala, da teče pred mano – pa ni bilo tako. Kar naenkrat sem bila na vrsti ( so me že čakali). Postavim Biggija, začneva teči, a že na mostu prestopi cono, kar me dodatno zmede. V trenutku ga pošljem še na en skok naprej, kar se izkaže za napačno odločitev.
Skok sem sicer izvedla suvereno, a ko sem zaslišala sodniško piščalko, mi ni bilo jasno, kje je bila napaka. Šele kasneje sem dojela, kaj se je zgodilo. Cel tek je bil zato precej raztresen, saj so mi misli uhajale drugam. Je pa Biggie zelo lepo naredil gugalnico.
V drugem teku sem bila bolj zbrana. Proga je bila nekoliko težja, a jo je Biggie odtekel brez napake. Lepo me je poslušal, sledil mojim navodilom in res užival v teku. Ta tek nama je prinesel zmago – in še en čist tek. Zdaj nama manjka samo še eden. Žal posnetka nimam, se pa po razultatu vidi, kako hiter je.
Zreče so poligon, ki ga Biggie naravnost obožuje – predvsem zato, ker je v bližini voda, kjer se lahko po teku ohladi.
Po treh urah vožnje sva končno prispela domov. Malo sem si oddahnila, nato pa sva se odpravila še na »velikanko«. Kobi trenutno ne hodi z nama, saj je bil v četrtek pri veterinarju in še čakamo na dodatno diagnostiko. Šepa na sprednjo desno taco in ima bolečine v hrbtu. Včeraj sem mu začela dodajati medicinske gobe (goba.eu) in res upam, da mu bo kmalu bolje.
Opazila sem tudi, da je Biggie veliko bolj vodljiv, ko je sam. Zato se včasih vprašam – bi bilo življenje z njim lažje, če bi bil prvi in edini pes v hiši?
Za konec dneva sva na travniku ujela še nekaj lepih trenutkov v objektiv.
