Kratek povzetek zadnjega leta… Po njegovem prvem rojstnem dnevu se je naše življenje z vodljivim psom obrnilo na glavo. Kar naenkrat smo imeli nepredvidljivega psa. Sprva sploh nisem vedela, kaj se nam je zgodilo. Veliko sem razmišljala, si v mislih razčlenjevala dogodke, pisala dnevnike, da sem lažje sledila spremembam in jih lahko tudi statistično pregledala. Pomagali so mi pogovori z vodniki in trenerji, ki jim zaupam. Pomagali so mi najti pot – rešitve za konkretne situacije.
Ko mi je Jure Pribičevič prvič omenil, da bi lahko bila vzrok kemična kastracija, se mi je to zdelo nemogoče. Čeprav se je časovno vse ujemalo, si nisem mogla predstavljati, da bi bil vzrok tako preprost. Njegovo vedenje se je po vstavitvi čipa res spremenilo. Mogoče se je zgodilo še kaj drugega, a vse je kazalo na to, da je kemična kastracija res pustila velik vpliv.
Ko sem se o tem pogovarjala s prijateljico, ki je zdravnica, mi je rekla: »Veš kaj si naredila? Najstnika si vrgla v meno.« Takrat sem na vse skupaj začela gledati drugače. Če bi vedeli, kje točno je čip, bi ga odstranili – zagotovo. A nismo vedeli. Mladi veterinarki se je pri vstavitvi roka spodmaknila, iglo pa mu je zavihtelo na hrbet – še nekaj, kar se mi nikoli prej ni zgodilo. Od takrat psa pri veterinarju držim še bolj trdno. Na srečo si ni povzročil trajne poškodbe.
Po tem sem se odločila, da bom delala naprej, kot da kemična kastracija nima vpliva. Da rešimo stvari – ne glede na okoliščine. V sebi sem upala, da je 30 % problemov posledica kastracije, 30 % posledica nekega zunanjega dogodka, in 30 % značaj. Danes sem prepričana, da je imela kemična kastracija več kot 50 % vpliv na njegovo obnašanje v zadnjem polletju.
Ko je januarja učinek začel popuščati in je Biggie marca ponovno začel z intenzivnim vohljanjem po tleh – celo na tekmi na Ptuju, kjer je z nosom raziskoval vonjave pasjih dam – sem vedela, da ima ta čip bistveno večjo vlogo, kot sem si bila pripravljena priznati.
A sem hvaležna, da sem delala, kot sem. In da je to delo dalo rezultate.
Na posebni strani sem zbrala vse, ki so mi na tej poti pomagali. Pasje šole sem iskala vsepovsod, poslušala sem podcaste, brala članke. Črpala sem informacije iz vsega, kar mi je lahko pomagalo usmeriti naju v pravo smer.
Uporaba zdravilnih gob mi ni bila tuja – imava srečo, da sta soseda prava strokovnjaka na tem področju. Eterična olja sem spoznala s pomočjo Petre, ki mi je tudi pomagala najti notranji mir, razumeti sebe in pse. Njene vaje in pristopi – včasih čisto izven cone udobja – so mi odprli nov pogled. Njena misel »Naredi vse, poslušaj, premisli in potem izberi, kaj boš uporabil« mi je res ostala. Najbolj me je naučila, da si ne smem zapirati vrat. In da je tisto, kar najtežje sprejmeš, pogosto prav tam, kjer imaš največjo praznino. Včasih se je treba prisiliti čez rob.
Biggie svoje poti še ni zaključil. Šolanje se nadaljuje. Pot bo še dolga, a upam, da bo čez leto dni že toliko vodljiv, da me ne bo več skrbelo, kdaj in kako bo odreagiral.
Letos naju čaka še kar nekaj izzivov:
– električni skiroji, predvsem na Jesenicah, kjer jih je ogromno,
– ponovna desenzibilizacija na kolesarje, rolkarje in tekače s palicami,
– učenje mirnega približevanja drugim psom,
– in upava, da ujameva kakšen organiziran urbani sprehod v Radovljici.
Če bo vse po sreči, se bova jeseni odločila za nadaljevanje šolanja pri Tini, da opraviva še izpit iz poslušnosti v okviru KZS.
Trenutno sva najbolj usmerjena v agility. Treninge večinoma izvajava doma, občasno se odpraviva do trenerke. Naslednji vikend naju čaka seminar v Zagrebu, nato pa še tekma v Celovcu – komaj čakam!
Do tega trenutka je bil blog napisan na podlagi mojih zapiskov iz pasje šole in spomina.
Od danes naprej pa ga bom pisala sproti – z vsemi novimi dogodivščinami, ki naju še čakajo.