Danes sva se z Biggijem odpravila v Avstrijo, v trgovski center Atrio. Že sama pot tja je bil za naju izziv – prevoz čez Korensko sedlo ni ravno enostaven, sploh če pomislim na njegove začetke. V prvem letu je imel Biggie res velike težave s prevozom: močno slinjenje se je začelo že na prvih kilometrih, na ovinkih je pogosto bruhal. Na avtocesti je bilo sicer bolje, ampak do Ljubljane sem imela včasih centimeter “vode” – pasje sline – v boksu. Potovali smo z zalogo starih brisač in ob vrnitvi domov sem vedno prala vse, kar se je dalo.
Danes pa – velik napredek. Vožnjo je prenesel umirjeno.
V Atrio so psi dobrodošli, zato sva šla en krog po trgovini. To je bil že četrti obisk, odkar res intenzivno delava na socializaciji. Tokrat sem prvič opazila, da se je po trgovini gibal sproščeno. Ni več pozoren na vsak šum, ni iskal izhoda. Opazoval je otroke – nisem bila čisto prepričana, ali bi utegnil zalajati, zato sva se raje malo hitreje odmaknila.
Pred vhodom v trgovino je prodajalka sesala. Biggie je postal pozoren, ravno takrat pa se je še na veliki ekran na desni strani zamenjala slika – in je zalajal. A njegov lajež ni bil več tako agresiven kot nekoč. Po nekaj (približno petih) laježih se umiri, takoj lahko spustim oprsnico in povodec, in brez težav nadaljujeva naprej – sproščeno, kot da se ni nič zgodilo.
Ko sva prehodila celotno spodnje nadstropje, sva šla ven. Najtežje mu je še vedno mirno sedeti na mestu. Ker ni bilo ljudi, sva se usedla na klopco pred trgovino in opazovala mimoidoče. Opazila sem, da ga zelo zmotijo svetlobni učinki – recimo odsevi avtomobilskih luči na strehi. Vsakič, ko se je nekaj svetlobno spremenilo, je pozorno opazoval.
Ko sedim, ga imam čisto pri sebi – nežno ga držim za oprsnico, roko imam tudi na delu zatezne ovratnice, da ga lahko hitro ustavim, če bi bilo potrebno. Medtem sem sama delala sprostilne dihalne vaje. Spomnila sem se Petre, ki vedno reče: »Dihaj.« In res – ko sem jaz bolj mirna, je tudi Biggie bolj umirjen. Počasi se je celo ulegel na tla.
Nato sva se odpravila proti mestu. Po pločniku, ob prometni cesti, mimo ljudi. Biggieja še vedno zmoti vse, kar odstopa od običajnega. Danes na primer moški, ki je brisal avto na pločniku. Ko vidim, da postane pozoren, mu še ne zaupam povsem – zato ga poleg oprsnice primem tudi za povodec, ki je pritrjen na zatezno ovratnico, čisto za vsak primer. Moškega si je ogledal, a ni lajal.
Tako da lahko rečem – uspešno sva prehodila celoten izlet in naredila nov korak naprej.