Danes sva se sama odpravila na agility trening k Željkotu v Zagreb. Biggie še nima dovolj znanja za takšne treninge, Kobi pa bi se prehitro utrudil – zato sva šla midva. Vesela sem, da se je Biggie v avtu lepo umiril in brez težav počakal v boksu. Ne laja, ko čaka, kar je velik napredek.
Do drugih psov je prijazen, čeprav na prvi korak zalaja. A ko sva hodila mimo dveh mirnih borderjev za ogrado, je lepo šel mimo, se povohal in mahal z repom. Tudi vožnja z avtom ni več težava – slabosti ni več, sploh če greva po avtocesti. To zdaj res dobro prenaša.
Sam trening je bil kar aktiven. Na začetku gugalnica ni šla najbolje, ker sem ravno začela učiti po novem sistemu in še ne zna dovolj, da bi jo lahko uporabila v polni obliki.
Drugi del je bil obrat, kjer naj bi ga poslala v “in”, a sem imela kar nekaj težav s postavitvijo. Potrebovala sem kar nekaj popravkov, da sem se pravilno postavila. V nadaljevanju je sledil še en obrat, dva skoka in tunel na daljavo – s tem ni imel nobenih težav, saj tunele naravnost obožuje, ne glede na postavitev.
Nazaj grede sva šla čez most, kjer je imel več težav, saj je bil to zanj tuj most. Ni šel lepo čez. V prihodnjih tednih bova trenirala na različnih poligonih, da se navadi na različne vrste mostov.
Sledil je še slalom proti tunelu – tudi to področje potrebuje še kar nekaj vaje. Zaključila sva s skoki, tunelom in palisado.
Cel seminar je bil zame zelo uporaben, predvsem ker sem pri sebi opazila veliko negotovosti in počasnosti pri obratih. Ugotovila sem tudi, da določene napake delam zato, ker se preveč umikam Biggiju – to bom morala zavestno popraviti.