Danes sem tekmovala z obema psoma, kar vedno zahteva nekaj več organizacije in priprav – še posebej zato, ker se Biggie še vedno uči, kako mirno priti na parkur.
Na prizorišče smo prišli eno uro pred začetkom, da sva imela čas za sprehod, da si je lahko v miru ogledal okolico, se sprostil in preklopil v delovni način. Igrače mu žal nisem mogla metati, ker je bilo okoli naju preveč psov in se nisva mogla dovolj umakniti. Zato sva se igrala z najino cufo in se pulila ob avtu – kar mu je zelo ustrezalo.
Biggie je bil prvi na vrsti. Naredil je lep, zbran tek – a žal je palisado preskočil iz vrha, zato sva bila diskvalificirana. Kljub temu me je zelo razveselilo, da je na posnetku videti, kako je trikrat popravil smer v zadnjem trenutku. To pomeni, da me je slišal in sledil usmerjanju – kar je velik napredek in znak, da ostaja povezan z mano tudi med hitrim tekom.
Kobi je tekel zelo lepo, k sreči nekoliko počasneje kot Biggie, kar mi omogoča boljšo kontrolo. Na žalost sem v obeh tekih sama naredila eno napako pri vodenju, zato je skočil na napačno oviro. Kljub temu sem bila z njegovim nastopom zelo zadovoljna.
Po tekmi sem si vzela čas, da sem z Biggijem delala še okoli parkurja – medtem ko so tekmovali drugi. Počasi že lahko prideva do približno 10 metrov oddaljenosti od dogajanja in se še vedno lahko igra z menoj. To je velik korak naprej in jasen znak, da pridobiva na samozavesti in zaupanju.