Ta teden bi morali imeti tekmovanje na prostem, a zaradi težav z ureditvijo igrišča smo ga preselili v notranji prostor – v jahalnico v Stožicah. Ta lokacija mi osebno ni blizu. V jahalnici je močan odmev, še posebej, ko psi lajajo med čakanjem na svoj nastop. Zaradi tega psi težko slišijo komande, kar pri Kobiju pogosto pomeni, da sploh ne zazna mojih navodil. Tudi jaz sem na mivki še počasnejša kot običajno – kar je kar izziv, saj sem že sicer precej počasnejša od svojih psov.
Na tekmo sem šla predvsem z namenom, da Biggie doživi takšno okolje, da ga učim umirjanja v zahtevnih situacijah in da vidim, ali zmore odteči parkur tudi v tako motečem prostoru.
V prvem teku me je pozitivno presenetil – lepo je odtekel cel parkur, edino cono na mostu je preskočil. V drugem teku ni zadel vhoda v slalom, zato sva ponavljala. Odločila sem se, da bom tekmovanje vzela kot trening – kjer je naredil napako, sva ponovila. Ne želim, da se navadi, da je na tekmi vse dovoljeno in da se stvari izpustijo. Zame je pomembno, da ostane doslednost.
V jahalnici še vedno ni umirjen – močno ga držim, saj je pod precejšnjim vzburjenjem. Edino, kar se je do zdaj spremenilo, je to, da se ne zaganja več toliko proti drugim psom ali parkurju. Ostane na mestu, vendar zelo glasno laja. Zavedam se, da je to moteče za tekmovalca, ki je na vrsti, in delam na tem. Upam, da bo sčasoma dovolj umirjen, da bo lahko počakal na štart brez glasnega lajanja.