Danes sva z Biggijem tekmovala v Zrečah. Bila sva sama in res sem hvaležna, da je vožnja z avtom končno postala del vsakdana. Še pred letom in pol je bilo popolnoma drugače – Biggie je imel velike težave. Med vožnjo se je silovito slinil; v boksu je bilo dobesedno centimeter ali dva tekočine. Bilo mu je zelo slabo, bil je napet in med vožnjo ves čas gledal ven.
Ker nismo imeli izbire, smo morali vztrajati. Poskusili smo vse: tablete, naravne pripravke, različne pristope – a nič ni pomagalo. Na koncu se je težava preprosto počasi umirila sama od sebe. Vmesnem času pa smo vsak dan delali drobne korake: peljali smo ga za pet minut v avto, nato za deset, za pol ure – a samo doma, na dvorišču. Samo to, da se usede, da gre ven, in nič več. Počasi je sprejel, da avto ni grožnja.
Zdaj, ko je vožnja normalna in umirjena, sem res pomirjena. Sploh pred dopustom mi ogromno pomeni, da nimamo še te dodatne skrbi.
Kar se tiče današnje tekme – prvi tek je Biggie odtekel malo po svoje, nekatere stvari sva ponavljala. V drugem teku je žal naredil napako, tako da ni bilo rezultata, a vseeno sem zadovoljna. Na štart prihaja vedno bolj umirjeno, večkrat prime igračo – najraje ima pleten povodec, ki mu očitno zelo odgovarja. Danes pa se je, žal, začel trgati, zato sem ga morala umakniti. Do naslednjič bom naredila novega, ker mu res veliko pomeni.