Danes smo dan začeli s krajšim sprehodom, potem sva šla na kavo. V lokalu je bilo že nekaj kužkov, kar ga ni motilo, in lepo je ležal na tleh. Prinesla sem mu tudi eno palčko, da jo je grizel, in skoraj nama je uspelo spiti kavo v miru – ko se mu je pred očmi čez cesto sprehodila mačka.
Biggie je takoj poskočil in morala sem uporabiti vso svojo moč, da sem ga umirila. Potem se je ulegel in nazaj grede je šel mirno domov.
Moram napisati, da tukaj dnevno srečujemo električne skiroje, ki so bili lani njegov sovražnik številka ena na morju. In do danes se v skiro še ni zagnal. Ga sicer pogleda, a se ne zažene – samo spremlja ga, ko gre mimo.
Nazaj sem začela uporabljati opozorila, kot so “en gre”, “kuža gre”, “skiro gre”, da ga preveč ne preseneti, če česa ne vidi. Zdi se mi, da je veliko bolje, če ga opozorim in pričakuje, da se bo nekaj zgodilo.
Ko smo šli iz sprehoda, smo srečali še mačko. Oba sta se poskusila zakaditi za njo. Mačka se je skrila pod tovornjak. Umirila sem ju in potem smo hodili: korak naprej in dva koraka nazaj. Pa tri korake naprej in “sedi”. Morala sta čakati. Pa spet korak nazaj in korak naprej.
Ker me res jezi, da se zakajata v mačke. Tu je Kobi še slabši – in ko on začne hitro dihati, Biggie misli, da se je potrebno pripraviti na boj. To je potem recept za katastrofo. En začne, se nakuri, in potem zakuri še drugega. Pa imamo dva neposlušna psa.
Uspešno smo se navajali na mačko, kar bomo sedaj delali še naprej.