Na tekmo v Koper sva se odpravila že v petek. Jure je imel obveznosti v Ajdovščini, zato sva se z Biggijem popoldne odpravila za njim. Najela sva apartma pri prijazni družini, ki vzreja kraške ovčarje – čudovite pse.
Biggie je bil ob prihodu v apartma nekoliko nervozen. Ni vajen, da potujemo samo z njim; če ima ob sebi Kobija, se počuti bolj varnega. Zato sem se usedla z njim na tla in naredila nekaj sprostitvenih vaj. Nato sem ga pustila pri miru in se usedla na kavč plest. Ker doma ob večerih pogosto pletem, je to očitno povezal z mirom – ulegel se je k Juretu na tla in zaspal. Ko sva šla spat, je šel z nama v spalnico, se ulegel ob posteljo in mirno prespal noč. K sreči, saj sem se malo bala, da bo ponoči hodil naokoli in naju zbujal.
V soboto je Jure odšel že zgodaj in ga peljal na kratek sprehod. Midva sva se proti Kopru odpravila okoli devete ure. Ugotovila sem, da moram na tekmo priti precej prej, kot se začne. Najbolje je, če sva na poligonu že kakšno uro pred začetkom, da imava čas, da Biggie pride iz avta, gre na kratek sprehod in se umiri. Potem se približujeva poligonu in se oddaljujeva, ko postane nemiren. Dokler se igra in išče priboljške, se lahko približujeva, ko pa ne zmore več, greva nazaj do avta. Dam ga v boks za pol ure. Nato ponovno poskusiva – in vsakokrat prideva malo bližje. Upam, da bo kmalu prišel dan, ko bova lahko prišla na štart brez tega, da bi me vlekel naprej, ker se mu tako mudi, in brez da bi nekontrolirano lajal na psa, ki teče pred nama.
V Kopru nama je uspelo priti že zelo blizu. Z novim povodcem se rad igra, vzel ga je za svojega in se lahko skupaj vlečeva do štarta. Končno mi je uspelo doseči, da se vleče z mano, namesto da bi lajal na sotekmovalce. Le tik pred štartom ga moram še vedno dobro prijeti, ker komaj čaka, da začne teči.
Zadrževanje na štartu s štetjem »ena, dva, tri in ajde« se je izkazalo za zelo učinkovito – točno ve, da mora čakati, dokler štejem. To se je res hitro in uspešno naučil.
Prvi tek je bil uspešen in Biggie je opravil pogoj. Imela sva sicer nekaj popravkov, ker sem jaz prepočasna in zaostajam, on pa se potem obrne k meni. Pri tunelih sem bila preveč previdna, saj sem ga ves teden učila, da gre stran od mene na skoke, zato me je skrbelo, da bo, tako kot nekaj psov pred nama, šel na napačen skok. Zaradi tega sva se malo zapletla. Kljub temu sva imela čist tek, vse cone je opravil zelo lepo, kar me je res razveselilo.
https://youtu.be/XQCVTOZR4k8
V drugem teku sem se sama zmedla – pričakovala sem, da bo šel že v tunel, a se je obrnil, česar res nisem pričakovala. Preden jaz začnem razmišljati, Biggie že naredi po svoje. Pri njegovem teku ni časa za razmišljanje, vse se dogaja prehitro, da bi še lahko popravila napake. Če ne gre tako, kot sem si ogledala progo, je tekma praktično izgubljena.
https://youtu.be/1le3golRYus
Kljub vsem težavam je Biggie dosegel 3. mesto v pokalu Oasy, kar je odličen dosežek – še posebej glede na to, da se že celo leto bolj ukvarjam z njegovim prihodom na poligon kot s samim tekom na parkurju. Vesela sem, da sva dosegla tako lep rezultat.
