Danes sva šla z Biggijem sama na dolg sprehod. Pred dnevi smo šli s sosedo na daljši pohod do Belopeških jezer in tam je dvakrat izkoristil trenutek ter izginil v gozd. Sicer ne za dolgo, a vseeno me takšni začetki samosvojih pohodov precej razjezijo in jih poskušam čim prej ustaviti, še preden postanejo navada.
Zato sva se danes odpravila sama – po gozdu, z zavestnim namenom, da bova vadila osredotočenost in skupno gibanje, kljub vsem možnim motnjam in pričakovanim srečanjem z gozdnimi živalmi. Kadar ve, da ga gledam, kličem in se z njim igram, ne gre po svoje. Čaka na vaje, igro, žogo, hrano – in vse to mu je očitno zanimivejše kot samostojni pohodi. Težava nastane takrat, ko mu postane dolgčas ali ko zazna, da nisva več sama in da svojo pozornost namenjam komu drugemu. Takrat si zna privoščiti svoje podvige.
Danes je z razgledne točke v ovinku opazil padalca. S padalci imamo sicer poseben “odnos”, saj mož skače s padalom in Biggie to dobro ve. Ko vidi padalo nad hišo, običajno divja po vrtu in laja. Pred kratkim naju je na sprehodu padalec presenetil (letel je za menoj) in ga nisem videla in sploh nisem razumela, kaj se dogaja, ko je Biggie nenadoma stekel s polno hitrostjo čez travnik. K sreči me je po nekaj minutah spet slišal ali pa je le ugotovil, da v zraku ni Jureta, in se vrnil k meni. Takrat me je res pošteno prestrašil, ker nisem vedela, kaj je sprožilo tak odziv.
Zato sem bila danes še toliko bolj vesela, ko je ob pogledu na padalca mirno obstal ob robu ceste in ga le opazoval. Ni lajal, ni se zaganjal, ni brezglavo tekel čez cesto ali travnik. To je bil res velik korak naprej.
Nazaj grede sva šla še mimo drsališča v Planici in mimo tekačev na tekaški stezi. Vse je prenesel zelo lepo. Ne zaganja se več v tekače, niti jih ne opazuje več posebej. Veseli me, da se je lanska vadba očitno obrestovala in da je letos z njim res veliko lažje in bolj sproščeno.