Danes sva se z Biggijem odpravila do skakalnic – natančneje do RTV hiše, kjer je ena meni zelo ljuba cik-cak pot. Je lepo pregledna, tako da sta lahko oba spuščena, saj dobro vidim naprej in nazaj (no, pa tudi sliši se dovolj). Oba imata dober odpoklic, zato me ne skrbi.
V najbolj nepreglednem delu spodaj smo srečali enega fanta, ki nas je ogovoril. Umaknila sem se meter s poti v travo – Kobe je bil spuščen, Biggie pripet na dolgem povodcu, a ob meni. Fant je želel klepetati o psih, in tako sva kar deset minut klepetala. Biggie se je medtem popolnoma sprostil – ulegel se je v travo, jo malo grizljal, potem je sam od sebe šel povohat fanta, nato pa se vrnil v travo. Mirno in brez težav.
Še prej, na poti skozi gozd (kjer res redko koga srečamo), pa je mimo na polno pritekel tekač – z zadihanim tempom, palicami in vsemi zvoki, ki pridejo zraven. Biggie je bil takrat spuščeno na travniku. Poklicala sem ga in takoj je prišel k meni, brez da bi odreagiral na tekača. Malo ga je pogledal, ampak to je bilo vse. Res je, da tekače videva pogosto, saj spodaj pri nas pogosto hodimo ob cesti, kjer jih je veliko. A vseeno – zdaj sem previdna pri vsaki stvari.
Imeli smo krasen sprehod. In opažam, da mu zelo koristi, ko po uspešni vaji dobi v “nagrado” palico. Grizenje mu pomaga sprostiti odvečno energijo – podobno kot se je to že pri Kobiju izkazalo za učinkovito.
Torej najprej: ubogljivost.
Potem pa – žurka s palico! 🐾