Danes smo šli na sprehod. Takoj ob hiši nam je nasproti prišel nemški ovčar. Umaknila sem se čez cesto, na travnik, da naredimo prostor – a ženska s psom je zavilav našo smer, kar pomeni, da sta šla po drugi strani travnika vseeno mimo nas.
Kobi je bil odpet, a pri njem me ne skrbi – ko ga pokličem, se takoj obrne in pride k meni. Biggie je bil na oprsnici in dolgem povodcu, a se je ob srečanju vseeno zagnal.
Po tem srečanju smo zavili na drugo stran hriba, kjer je Biggie skočil v vodo in se lepo ohladil. Srečali smo tudi njegovo pasjo prijateljico, s katero sta potem norela gor in dol po travniku. Malo sta še opazovala ovce in se nato vrnila domov.
Zvečer sem se posvetila umirjanju. Kobi ima svojo rutino – skoči na sedežno, se ulegne poleg mene in zaspi tako trdno, da mu vse trza in opleta v spanju. Biggie pride na drugo stran kavča. Najprej me malo grizlja, potem me liže, »umiva« Kobiju oči in ušesa, nato spet malo grizlja, gre dol, pride nazaj gor, položi glavo… in končno – za pet minut se umiri.
Po nekaj minutah spet skoči dol, zleze pod mizo – to je njegov varni kotiček, kadar spi v dnevni sobi – in tam trdno zaspi. Eno uro je bil popolnoma miren pod mizo. To je bil zanj lep zaključek dneva.
Danes imamo še eno pasje srečanje, zato bom za spremembo jaz tista, ki se preseli na tla – bližje njemu, da se lažje umiri.