Pri Petri sva začela delati drugače. Začela sva pri sebi – pri moji umirjenosti in njegovi.
Najino prvo skupno “umirjanje” je bilo zame zelo stresno. Mislila sem, da če bom dovolj dolgo vztrajala, se bo Biggie umiril. A on je bil iz trenutka v trenutek bolj v stresu. Nič ni šlo. Samo letal je po sobi gor in dol – napet, brez stika, brez miru. Bil je kot majhen otrok, ki po sobi išče stvari, da bi te vrgel iz tira. Hodil je po sedežni, pa prišel do mene. Jaz še vedno v mirnem položaju na tleh. Nato je skakal na stole, gledal na pult, sunil mačka z gobčkom, iskal je stvari po sobi, da bi mene spravil iz umirjenosti. Ni šlo. Samo sem ga pa spravila v čisti streh, samo glasno je dihal in letal po dnevni sobi. Ker nisem delala s skupino, da bi bila vodena, sem kar vztrajala. Če bi delala z ostalimi, bi me sigurno ustavili. Tako sem pa kar po svoje trmarila in čakala, da bo bolje. Pa ni bilo.
Po dveh urah sem obupala. Dala sem ga na hodnik, a je začel lajati – česar nikoli ne počne. Bila sem presenečena. Očitno sem ga tako preobremenila, da ni več zmogel. Odpeljala sem ga ven na sprehod in hodila z njim, dokler se mu ni umirilo dihanje in korak.
Naslednji dan sva imeli s Petro srečanje preko Zooma. Vodila me je čez proces, pomagala mi je tudi z eteričnimi olji – in počasi sva uspeli Biggija umiriti. Čisto malo, čisto kratek trenutek. A bil je tam. Prvi korak. Prva drobna zmaga. Petra je to znala speljati, me usmerjati in mi pomagati, da je bilo lažje.