Avstrijci se še vedno držijo sistema en tek jump in en tek agility, kar pomeni, da lahko v enem dnevu narediš samo en pogoj. Če imaš srečo. Midva je v ponedeljek žal nisva imela.
V Celovcu pogosto sodijo slovenski sodniki, tokrat je bil Zvonko, ki je pripravil res zabavne, dirkaške parkurje. Takšne, kjer ni preveč nepredvidenih zavojev — in to je za naju z Biggijem trenutno idealno.
Najprej je bil na vrsti jump, kjer je Biggie naredil nekaj manjših napak. Me pa vedno znova preseneti njegov čas. Ravno na teh hitrih progah se pokaže, kako neverjetno hiter je. Mislim, da je od vseh avstralskih ovčarjev, ki sem jih imela, daleč najhitrejši. In to seveda pomeni, da moram biti tudi jaz hitrejša — ali pa ga naučiti, da ga lahko vodim na večji razdalji. Na enostavnih, hitrih progah to še nekako gre, pri bolj zavitih pa naju čaka še kar nekaj dela. Ampak verjamem, da bova tudi to enkrat osvojila.
Me je pa res razveselilo nekaj drugega — prihod na start je postal veliko bolj umirjen. Mogoče zaradi izkušenj, mogoče zato, ker mu je teren že domač. Še vedno ga pred startom zanimajo vsi možni vonji psičk, ki so v bližini, ampak v trenutku, ko pride na vrsto za tek, se vse spremeni. Takrat obstaja samo še agility.
Tokrat pa sva imela na startu manjši zaplet. Slišala sem pisk sodnika, da lahko štartava, hkrati pa mi je članica kluba kazala, naj počakam. Za trenutek sem se že oddaljila od Biggija, potem pa se vrnila. On je vstal — in mislim, da sem ga s tem čisto zmedla. Na žalost je takoj na začetku podrl prvi dve palčki in si prislužil 10 kazenskih točk.
Ampak potem … potem pa tek, na katerega sem res ponosna.
Teči je začel sproščeno in samozavestno. Slalom je zadel iz tunela s polno hitrostjo, zavoji so bili lepi, tekoči — in kar me je najbolj razveselilo: vse cone so bile zadete.
Takšni teki so tisti, zaradi katerih veš, zakaj vlagaš ves ta čas, energijo in trud. 💛
