Danes smo doma naredili kratek agility trening – predvsem zato, da Biggie ne pozabi, kako se čaka na mestu. Malo je že pozabil, zato smo več časa namenili vajam čakanja in kontrole. Po treningu je počival skoraj dve uri, nato pa sva šla še v pasjo šolo.
Ta del pasje šole poteka v urbanem okolju – obiskujeva samo ta del, kjer imava svobodo, da stvari delava po svoje. Se pravi: Biggieju se približujeva, dokler mu je še udobno, in se oddaljujeva, ko mu postane preveč.
Prišla sem 15 minut prej, da se je lahko navadil na okolje. Na daleč je kar šlo. Potem pa je nastala manjša zmeda – vsi tečajniki so šli mimo naju proti parkirišču. Stare tečajnike od spomladi je spustil mimo brez težav, pri treh novih pa mu ni več uspelo zadržati mirnosti.
Nato sva hodila za njimi – to mu je šlo bolje. Delali smo na parkirišču, ki je bilo danes pravo “polje motenj”: otroci na električnih in navadnih skirojih, gospa s hojco, ki jo je ritmično prestavljala, veliko ljudi, psi… Skratka, vse živo.
Z Biggijem sva se premikala v njegovem ritmu – ko mu je bilo preveč, sva se oddaljila, ko je bil bolj sproščen, sva se spet približala. Hodil je sproščeno, vohal, nato sva spet obrnila. Vse skupaj je teklo mirno, brez pritiskov.
Enkrat se je zagnal proti ljudem in sem ga morala ustaviti s povodcem – pri tem je začel lajati. A glede na to, kaj vse se je dogajalo okoli naju, je bilo vse skupaj zelo v redu. Na električni skiro tokrat sploh ni odreagiral. Ni še popolnoma sproščen, a se kontrolira – kar je velik napredek.
Vmes sva vpeljala veliko igre – to mu pomaga, da se sprosti in lažje sodeluje.
Tina – pasja učiteljica, s katero sodelujem že več kot desetletje – me je spremljala, svetovala, me popravljala in pogovorili sva se tudi o sistemu dela. Z njo res zaupam procesu in vem, da počasi gradiva pravo osnovo.
To imava zdaj vsak petek – da se Biggie postopoma navaja tudi na “tuj svet”, ne samo na gozd, kjer se sicer najbolje počuti.
Umirjanje naju še čaka, najprej imam še nekaj obveznosti – potem pa spet fokus na notranji mir. Najin skupni cilj.