Sem samo doma, dežuje in Biggie je bil večinoma notri. Kasneje ga je sin peljal s kolesom, da se je vsaj malo premigal. A očitno ni bilo dovolj.
Ko sva se zvečer začela umirjati, se je najprej ulegel in za nekaj minut celo sprostil. Potem pa… se je začelo. Pogled proti mačku, čakanje na odziv, sledenje z očmi. Včasih ga je sunil s tačko, ni se odzival na moja opozorila z roko – kot da ga ne dosežejo. Ko je maček končno dvignil glavo, ga je Biggie spet sunil. Pa še en krog. In še en.
Dokler maček ni imel dovolj – skočil je iz kavča in Biggija večkrat “usekal” po glavi. Na srečo brez krempljev. Vseeno – dovolj jasno, da je povedal svoje.
Umaknila sem Biggija na hodnik. Ko se je čez pol ure vrnil nazaj v dnevno sobo, se je stisnil h Kobiju. Najprej mirno, potem pa spet – samo gledal ga je- nepremično, Kobi se mu je začel umikati, kazal mu je hrbet… Tik pred tem, da bi šlo predaleč, sem ga ponovno umaknila na hodnik. Tokrat za petnajst minut.
Po tem je prišel nazaj, legel name, potem pa zlezel pod mizo – njegov varni kotiček – in zaspal. Kobi pa je ostal na kavču, mirno, ob meni.
Danes je bil pravi dan “najstniškega nemira” – kot da provocira ves svet, v iskanju pozornosti, akcije, odziva. Tak »hej, kdo bi se šel z mano igrat?!« dan.