Tukaj sem začela delati s posnetki, kot nas je učila Petra. Res je bilo zanimivo opazovati, kako ga na začetku zmoti že najmanjši zvok – in kako se sčasoma navadi na vse mogoče motnje.
Začela sem s papigami. Če je slišal žvižg ptice, jih je v trenutku začel iskati po prostoru. Nato sem nadaljevala z zvonjenjem cerkvenih zvonov – enkrat poleti sta oba, Biggie in Kobi, začela glasno lajati, ko so zvonili. Po tem sem prešla še na pasji lajež.
Vsak zvok sem obdelovala posebej – vsak je potreboval približno teden do štirinajst dni, da sta se nanj navadila. A to je bila ena izmed najboljših metod, ki sem se jih do zdaj naučila za umirjanje psa ob zvočnih dražljajih.
Zdaj občasno vadim kar z različnimi zvočnimi motnjami – karkoli sem v preteklosti opazila, da ju moti, zdaj v umirjenem stanju počasi in postopno predvajam ter ju navajam.
Petra ima za ta del zelo natančna navodila – vse je dobro preštudirano in strukturirano. Če se kdo sooča s podobnimi izzivi, toplo priporočam, da si vzame en njen tečaj in se nauči pravilnega umirjanja s pomočjo zvokov. Je vredno vsakega trenutka.