V marcu sva se z Biggijem vrnila v pasjo šolo k Tini. Žal sva bili v skupini samo še dve tečajnici, a nama je to pravzaprav kar ustrezalo. Drugi kuža je bil pudelj – in to je bila zame odlična priložnost, da vadiva situacije z manjšimi psi, saj Biggie z njimi še vedno ni čisto suveren.
Ni napadalen, a preprosto ne razume, da se manjši psi ne želijo poditi in igrati z njim na način, kot bi se večji. Ko mu ne sledijo v igri, postane preveč vztrajen – začne jih ščipati za noge, kar seveda ne dovolim.
Zato zdaj z njim vadim počasno približevanje – da se nauči opazovati, počakati, da vidi, ali si drugi pes sploh želi stika, in da se zna umakniti, če ga dobi “ne”. Po malem napredujeva. Všeč mi je, da mu v šolskem okolju uspe zdržati, opazovati, dihati. In tudi sama se vedno znova opomnim – dihaj.
V šoli zdaj posebej vadiva mirno približevanje drugim psom – brez skakanja, brez lajanja. Če je Biggie lepo miren, se lahko začne počasi približevati. Če ni, greva takoj stran. Pomembno mi je, da se uči samonadzora in da ve, da je umirjenost pot do stika.
V Radovljici sva že hodila vzporedno z drugimi psi po pločniku – brez težav. Bil je poslušen, prijazen, nevsiljiv. Vadili smo tudi v parku in v mestu, in lahko rečem, da nama je šlo odlično.
Ker je letos zelo malo snega, sva lahko začela tudi z vajami za agility kar doma. Postavila sem slalom in vadila z vseh strani – Biggie je hitro spet ujel ritem. Dodala sem še nekaj skokov, da ga postopoma spet navajam na občutek tekmovanj.
Počasi, z občutkom in veliko pohval – to je trenutno najin recept.
Čeprav je Biggie v zadnjih mesecih naredil velik napredek in je marsikaj danes drugače kot včasih, mu še vedno ne zaupam popolnoma. Vem, da zmore, da se trudi, da se vedno bolj umirja in da vedno bolj razume, kaj želim od njega. Ampak v meni je še vedno tisti del, ki ne more povsem spustiti kontrole.
Vsakič, ko vidim situacijo, ki bi ga nekoč vrgla iz tira – in danes jo zmore mirno prestati – sem ponosna nanj. Pa vendar … jaz še vedno držim povodec nekoliko tesneje. Še vedno sem pripravljena na “kaj pa če”.
Nezaupanje ni zato, ker ne bi verjela vanj – ampak zato, ker si želim, da bi bilo vse varno, za vse. In vem, da bo prišel čas, ko bom tudi jaz bolj sproščena. Morda že kmalu. A zdaj si dovolim ta občutek – ker je iskren, ker prihaja iz skrbi in ker verjamem, da greva v pravo smer.
Midva še vedno gradiva zaupanje – ne le on v svet, ampak tudi jaz v njega.